E-ROMAN NATANKO OB POLNOČI
Pozdrav spletnim sodelavcem in bralcem e-romana e-junak našega časa!
Glejte, tako bo to!
Nocoj, natanko ob polnoči, se bom odpeljal iz Sobote in se ustavil sredi najširnejše ravnice. Sam, samoten, bom pod vedrim nebom s kozarcem penine nazdravil na začetek. Ravno takrat bo namreč spletni urednik Gregor postavil prvo nadaljevanje našega e-romana e-junak našega časa, ki ga bomo nato lahko dnevno spremljali kot e-nadaljevanko.
Morda bo nekje tako nazdravil tudi Iztok Majhenič, mladi pisatelj, moj spletni prijatelj, s katerim iz vašega obširnega gradiva skupaj piševa to e-nadaljevanko.
Morda bodo nekje tako nazdravili še Mah, Ajara, Rebro, Alja, Hipertekst, torej najini ožji sodelavci, ki so prispevali največ gradiva. Pa z njimi potem še vsi drugi, ki ste s svojimi komentarji, predlogi in mnenji prispevali, da je e-roman e-junak našega časa takšen kot je.
Tako je pač naše virtualno veselje.
Na zdravje!
April 16th, 2007 at 9:51 popoldne … v razmislek, ob tem slavnostnem trenutku
Zgodbe ustvarjamo z opazovanjem (Win Wenders), prav tako naše izkušnje oz. doživetja se pričnejo z opazovanjem in nenazadnje v današnjem času, se inovacije pričnejo z opazovanjem.
Računalnik ustvari viden spomin.
V aktivni dinamiki in interakciji verbalnega in vizualnega jezika se soočamo s konceptom resničnosti. Podoba je simulacija besede oz. beseda ustvari simulacijo. Zadošča detajl, da ustvarimo celotno podobo z domišljijo. Pogled, ki išče model, ki ga opredeljuje.
Zrcalo skriva, nima več funkcije najti subjekt. Iščemo notranji pogled – virtualni pogled. Zunanji svet je postal notranji. Naše potovanje ni več težka pot, saj je premagana z virtualnostjo. Privlačnost – ponarejena telesnost. Lahko ljubimo, ne da bi ljubili telo?
V zrcalih se zrcali, od posameznih detajlov in koščkov do celote kot simbola. Iluzija zajema vse, kar se podvoji, duplicira, obstane segment katerega koli dela sveta. Smo mi, ki smo opazovani, še preden gledamo sebe.
Ločnica med realnim in virtualnim svetom.
Nasprotje med časom, ki se je navidezno ustavil in časom, ki simbolično teče.
Čestitam vsem
… pa se potrebujemo zakriti, in odstirati tančice…
April 15th, 2007 at 9:35 popoldne
Kar, nekako se nisem mogla premakniti s stola pred računalnikom in sem zrla, kot da se bo zdaj, zdaj nekaj prikazalo…in se je…NA ZDRAVJE PRIJATELJI. šE SLABO URO IN POL
April 15th, 2007 at 9:42 popoldne
O.K. to mi pa kr potegne. vedel sem, da ima e-roman dušo. na zdravje.
April 15th, 2007 at 9:46 popoldne
Pozdravljeni. Čestitam vsem skupaj. Z vami bom.
April 15th, 2007 at 9:47 popoldne
Fino, potem pa nazdravje ob pravi uri. Pijača je že na hladnem.
April 15th, 2007 at 9:53 popoldne
kolektivni avtor je krenil na pot s prvimi koraki..
.. predem ..
April 15th, 2007 at 9:57 popoldne
Čestitke in vse dobro. Ampak, enkrat bomo pa tudi skupaj nazdravili, a ne?
April 15th, 2007 at 10:04 popoldne
O.K. kaj, če bi pripravili ples v maskah pa si jih potem počasi snemali?
April 15th, 2007 at 10:08 popoldne
kaj je to zate “počasi”?
April 15th, 2007 at 10:14 popoldne
hehe, mislila sem pravzaprav: če ima kdo na sebi več mask, bo na boljšem. zato raje ne počasi.
ali brez mask ali pa na tri štiri zdaj.
April 15th, 2007 at 10:14 popoldne
o.k. lahko tudi hitro, a ne vsi naenkrat. pa ti ne smeš imeti na obrazu mah, ker bi te potem takoj spoznali. kapiraš?
April 15th, 2007 at 10:21 popoldne
ok. bom prešaltala na islandski lišaj.
super si, veš.
April 15th, 2007 at 10:29 popoldne
o.k. ampak, potem boš črna kot zamorka. spet te bom prepoznal.
April 15th, 2007 at 10:32 popoldne
No ja, neko dekle bo pač plesalo, kot Salome s sedmimi tančicami… in z masko na obrazu… samo glave pa ne bodo padale
April 15th, 2007 at 10:36 popoldne
o.k. misliš, glave se bodo dvigale?
April 15th, 2007 at 10:45 popoldne
…da, v ponos
April 15th, 2007 at 10:50 popoldne
o.k, saj je o.k., ampak, ne štekam. deklca pleše, si slači sedem tančic, ostane gola, glave pa se dvigajo v ponos? sem mislil, da se dvigajo zato, ker je gola. potlej pa si sname masko, vidijo, da je kot salome, torej, možakar …in potem glave padejo.
April 15th, 2007 at 10:58 popoldne
Jooj, Ringo. Nalogo imaš, takoj preberi, kdo je bila Salome v mitologiji in čigavo glavo je zahtevala od vladarja, ki je bil obenem njen očim… takoj jutri Ringo
April 15th, 2007 at 11:00 popoldne
Ko bije polnoč… le še zvezde…lalalala
April 15th, 2007 at 11:03 popoldne
o.k. na zdravje! ne bom spil samo enega kozarca.
April 15th, 2007 at 11:18 popoldne
Tako tu je povezava do strani
e-roman
(delo.si/eroman)
April 15th, 2007 at 11:23 popoldne
Napeto branje želim
April 16th, 2007 at 5:06 dopoldne
Aha, tako torej to zgleda. Zanimivo, kakor vidim, bo oz. je nekako pripovedovalec iz virtualnega sveta. Zanimivo. Se lahko tako nekako lažje poenotim z njim. Mislim, lažje padem noter.
April 16th, 2007 at 8:12 dopoldne
Se pridružujem tej veseli družbi s prav tihimi koraki - no nekajkrat sem se pridružila tudi glasneje in čestitke! Torej še malooooooo in čin v maskah ali brez! Na zdravje!
April 16th, 2007 at 11:19 dopoldne
Vsem - hvala za želje in naklonjenost. Novo poglavje bo predvidoma postavljeno zmeraj ob polnoči. V skladu s to simboliko e-roman lahko poimenujemo tudi “nočno branje”. Vsaj nekateri.
Z Iztokom Majheničem, ki je po “prvem krogu” postal moj najtesnejši sodelevec, čeprav se - kot temu v e-romanu rečemo -v realnem svetu še ne poznava, bova spremljala tudi komentarje in se tako ali drugače odzivala.
Bodite lepo.
April 16th, 2007 at 11:46 dopoldne
Ja, do sem mi je vse jasno, vendar gradiva bo enkrat začelo zmanjkovati, verjetno bomo sporedno pisali ostale zgodbe oz nadaljevanja??
Je tako?
April 16th, 2007 at 12:05 popoldne
Ja, Ajara, osnovni del gradiva smo tako in tako skupaj ustvarili, potem imamo še cel blog sprehališča za nazaj, zgodbo smo tudi zelo dobro dodedali, tako, da bo gradiva verjetno zmanjkalo, ko bomo res pri koncu. Saj ko boš tako vsakodnevno spremljala, boš videla, da smo veliko uporabnega dodedali.
Seveda pa bomo v e-delavnici, kot smo tudi do sedaj, ustvarili še kaj novega, če se bo izkazala potereba pot tem.
Torej pridno komentirat, dajat predloge, tudi kritizrat, pa bomo ustvarili ….
April 16th, 2007 at 12:19 popoldne
… in če nadaljujem, kar pravi Iztok, ob koncu e-romana na spletnih straneh, bo sledila končna dodelava in redakcija za knjižno objavo. Predlogi, pripombe, komentarji, ki se bodo vrstili ob e-nadaljevanki, bodo vplivali tako na potek in vsebino e-nadaljevanke, še posebej pa na pripravo knjižne izdaje. Čaka nas torej še dolga, a gotovo tudi pestra in zanimiva skupna pot.
April 16th, 2007 at 1:03 popoldne
Naj živi pestrost in zanimiva bo da pot naprej proti skupnemu uspehu - dodatki bodo sigurno potrebni!!!!Čestitke obema oz. vsem!!!
April 16th, 2007 at 1:06 popoldne
v nočni izmeni ponavadi ni nikoli dolgčas.
zdaj bo tega časa še manj.
simbolika “sred noči ob polnoči” mi je pa prav posebej čarolijska.
že od Pepelke naprej..
April 16th, 2007 at 9:51 popoldne
… v razmislek, ob tem slavnostnem trenutku
Zgodbe ustvarjamo z opazovanjem (Win Wenders), prav tako naše izkušnje oz. doživetja se pričnejo z opazovanjem in nenazadnje v današnjem času, se inovacije pričnejo z opazovanjem.
Računalnik ustvari viden spomin.
V aktivni dinamiki in interakciji verbalnega in vizualnega jezika se soočamo s konceptom resničnosti. Podoba je simulacija besede oz. beseda ustvari simulacijo. Zadošča detajl, da ustvarimo celotno podobo z domišljijo. Pogled, ki išče model, ki ga opredeljuje.
Zrcalo skriva, nima več funkcije najti subjekt. Iščemo notranji pogled – virtualni pogled. Zunanji svet je postal notranji. Naše potovanje ni več težka pot, saj je premagana z virtualnostjo. Privlačnost – ponarejena telesnost. Lahko ljubimo, ne da bi ljubili telo?
V zrcalih se zrcali, od posameznih detajlov in koščkov do celote kot simbola. Iluzija zajema vse, kar se podvoji, duplicira, obstane segment katerega koli dela sveta. Smo mi, ki smo opazovani, še preden gledamo sebe.
Ločnica med realnim in virtualnim svetom.
Nasprotje med časom, ki se je navidezno ustavil in časom, ki simbolično teče.
Čestitam vsem
… pa se potrebujemo zakriti, in odstirati tančice…
April 16th, 2007 at 10:07 popoldne
Dragi Feri …
… še slaba ura do polnoči … potem pa …
… polnoč nekje pod zvezdami,
rahel topel veter ziba cvetoča drevesa,
opojen vonj čudovitega pomladnega utrinka …
… žlahtna kapljica polna življenja,
mehurčki se počasi a vztrajno dvigajo proti vrhu kozarca,
dramijo čute, umirjajo dih …
… na zdravje Feri,
kjer koli se ta trenutek nahajaš,
trenutek, ko si sam s seboj,
pa vendar smo vsi s teboj…
… na zdravje vsem ostalim,
ki ob polnoči čutijo magično energijo vesolja
z vsemi čuti …
… na zdravje,
na čudivito in neponavljivo izkušnjo!
April 16th, 2007 at 11:28 popoldne
… mimogrede, drugo poglavje je že objavljeno
April 17th, 2007 at 12:08 dopoldne
Hipertekst - tvoj komentar:
“April 16th, 2007 at 9:51 popoldne e … v razmislek, ob tem slavnostnem trenutku”
zelo resno kandidira za objavo na zavihku knjižne izdaje. Hvala, da si se oglasila.
April 17th, 2007 at 5:18 dopoldne
Torej se nadaljuje. Počasi že sledim zgodbi. Zelo prijetno napisano. Še enkrat čestitke obema.
April 17th, 2007 at 8:47 dopoldne
Ubogi Jan. Nič čudnega, da se je podal v virtualnost. Nekoč mi je neki otrok rekel, imel je komaj šest let: “Veš, midva z mamico sva ločena.” Tu, vam ni potreben komentar, kaj?
Nekako pač mora zapolniti vso praznino doma in lastnega obstoja. Napolni jo s tistim, kar najbolje zna. Vendar ta zapolnitev je le navidezna, mogoče nasprotna, mladostnik se počuti še bolj votlega. In nasprotje le tega, je doživljanje očetove nove družine in topline doma, katerega samo obiskuje
in vedno znova podoživlja slovo. In tako nekaj let, dokler malo ne odraste. Odraste s posledicami, ranami, žalostjo. Saj vsi poznamo tovrstnega otroka. Malo jih je nekako sprejelo, da imajo sedaj dve družini.
V njih sem vedno čutila žalost,nostalgijo,praznino.
Po drugi strani, pa nekateri starši pač niso za skupaj.
April 17th, 2007 at 11:55 dopoldne
Tudi sam priznam, da pri vseh teh stvareh ravno otroci najbolj nastradajo. Seveda se nismo hoteli norčevati iz njihove situacije, pa vendar, bo morda komu le postalo jasno, kako hitro gre lahko življenje dve različni poti. Pa četudi živimo v prepričanju, da je vse urejeno, in da vse “klapa” naenkrat pridemo do situacije ko se nam odprejo oči.
April 17th, 2007 at 6:17 popoldne
Vsi- ugotoviti moramo, kaj bomo z Esmino vlogo.
Prvotno smo rekli, da se bosta z Evo skupaj zakadili in pristali v postelji, torej preživeli lezbično noč. Kaj je sedaj s tem dogodkom? Ali pa jo bomo pustili “malce nedolžno” in zvesto možu. Poleg tega je muslimanka, za te pa pravijo, da so “zelo zveste žene”. Po drugi strani, pa poznavalci trdijo, da znajo zelo uspešno živeti”dvojna življenja”.
Vsekakor, mi pomagajte ugotoviti.
Drugo vprašanje pa je: Ali bodo babnice šlogale, ali ne?
Npr.: že sama sem ji nekako dodelila Egipčansko tablico in jin-jang.
Sprožam debato.
April 17th, 2007 at 6:52 popoldne
Iztok- ” pride do situacije, ko se nam odprejo oči” Zelo dobro povedano in zelo uporabno spoznanje pri nadgradnjah zgodb.
April 17th, 2007 at 9:09 popoldne
…v razmislek
Je umetnost ključno vozlišče ali
je porazdeljena na vozlišča mreže aktualnih dogodkov?
Percepcija fragmentov postavljenih skupaj.
V signalih smisel, v zgodbah pomen.
V redu analiza in utemeljitev.
Čar umetnosti pa je v njeni krtitičnosti, ustvarjanju krize in kaosa.
Smo popotniki, ki izbiramo, ustvarjamo in živimo podobe.
Iščemo smisel, vrednost in podobo, ki predstavlja.
Umetnost nas torej uči…
April 18th, 2007 at 6:42 dopoldne
Ja, sedaj že malo dobivam slike. Eva in Jan se že kregata … Vidim, da ima v Second life tudi Small rose svojo vlogo. Predvidevam, da bo potem Jan še bolj presenečen, ko bo videl s kom tudi Eva tako preko računalnika … Celo virtualno seksa, kot smo videli pri elektronski pošti in chatu.
Ja zanimivo je to vse skupaj. Z vsakim poglavljem mi je bolj všeč, res. Dobro spisano. Pohvala še enkrat, kar ne morem nehati Feriju in Iztoku.
In tudi ta Second life. Pa saj to je kakor realnost. Se lahko bolje vpraša, če sploh virtualni svet še obstaja, če še sploh obstaja meja. A že ni kar oboje skupaj ….
April 18th, 2007 at 6:49 dopoldne
Ja Ajara. Zaenkrat pač je Esma takšna, kakršno si jo ustvarila. Vidim jo bolj tradicionalno. Skupaj z Damjanom, kakor si ga poimenovala.
April 18th, 2007 at 7:23 dopoldne
Iztok- res sem jo ustvarila takšno, samo kolegi so mi že nekaj mesecev nazaj predlagali, naj jo pokvarim. Ne morem reči, da bi jo zlahka pokvarila, ker se tudi meni dopade, kakršna je.
Sama, ji bom dodala šlogarske sposobnosti, kar se pa tiče razvratnosti, bo pa na koncu za to poskrbela “izdajalska Hermina”.
Kaj praviš Iztok? Saj ni potrebno, da kar vse pokvarimo.
April 18th, 2007 at 8:19 dopoldne
Fer- javi se in komentiraj, prosim
April 18th, 2007 at 9:08 dopoldne
Ajara - predlagam, da z Iztokom dorečeta te “korekture” Esminega lika, sam se sicer tudi nagibam v to smer, da Esmo ohranimo od vseh ( teh treh žensk ) še najbolj “čisto”. En tak lik, ki ohranja “tradicionalne” vrednote namreč rabimo , dorugače porušimo ravnotežje.
April 18th, 2007 at 9:17 dopoldne
Hipertekst - po moje je bistvo umetnosti v zastavljanju pravih vprašanj. Z odgovori se ukvarjajo alkemisti, religije, znanosti…
April 18th, 2007 at 10:02 dopoldne
Da, postavljaš vprašanja, pa čeprav ne izveš vseh odgovorov…
April 18th, 2007 at 10:09 dopoldne
…da ne bo nesporazuma, moj gornji komentar 10.02, je namenjen Hipertekstu, vezan na Ferijev komentar
April 18th, 2007 at 11:41 dopoldne
Ja zaenkrat ji namenjam takšno tradicionalno vlogo, torej nepokvarjeno, kar pa seveda ne pomeni, da je vse čisto in svetlo. Imam jo tudi kot Evino zaupno prijateljico, bo pa imale še svojo vlogo tudi na koncu.
April 18th, 2007 at 11:53 dopoldne
Ha, da citiram našega Ringa:”OK”
April 19th, 2007 at 5:47 dopoldne
lep opis Eve v novi zgodbi, kakor smo jo dorekli. Dober stil pisanja. Res pritegne
April 20th, 2007 at 7:54 popoldne
Berem od začetka, mi je zelo všeč. Čestitam za uspeh projekta, v katerega od začetka nisem verjel, saj sem bil prepričan, da tako zagrizenim individualistom, kot so pisatelji in blogarji, ne more uspeti nič skupnega, kot vi pravite kolektivnega. Zdaj vidim, da vam je uspelo nekaj res redkega. Recite temu NOVI KOLEKTIVIZEM. Mnogi so posušali, vi ste zadevo realizirali. Srečno pot do konca.
April 21st, 2007 at 6:40 dopoldne
Ja, brez močne volje, ki je seveda pogojena z individualizmom ne gre. Treba si je upati sanjati, in sevda to tudi speljati, so včasih rekli. In s kolektivizmom, za kateraga smo dokazali, da še vedno obstaja, čeprav so nekateri, tudi z menoj vred, mislili, da ga več ni, smo dokazali, da seveda še vedno obstaja. In prav je tako. In zato sem še bolj vesel, da nam je uspelo, in da nam gre še vedno tudi odlično naprej. In hvala za lepe želje
April 21st, 2007 at 8:08 dopoldne
… in entuziazmom, brez tega ne gre. Menim, da smo iznašli formulo:
neke sanje + nekaj individualcev + želja po ustvarjanju + velika mera entuziazma + Feri = kolektiv + roman
April 21st, 2007 at 8:40 dopoldne
no.. vsekakor moram to napisati, seveda.
Iztok in Feri, pišeta spretno čudovitje, ki mi sladi jutranjo dozo kave. nisem neki znalac, ki bi presojal, koliko spretnosti je potrebno za kaj takega, sem pa uživač, ki rad občepi pri zelo dobrem taktu polaganja besed. kolektivni avtor torej ni več neandertalec ampak prav suvereno hodi že povsem zravnan, urejen, s kravato in pražnjo obleko.
morda se kdaj zasliši ploskanje v vajini smeri. in če se, to ploska mah.
ajara, tudi tvoj intervju je popestritev vsega in ti kličem le še tako naprej!
(mi je pa izraz kalejdoskop lepši, kakor pa formula.. a samo zato, ker sem bedna matematičarka)
April 21st, 2007 at 8:50 dopoldne
Iz neandertalca do japija, s pomočjo formul in kalejdoskopa.
A ne Mah, drugi naj bodo matematiki, midve bova spreminjali kristalčke v kalejdoskopu.
April 21st, 2007 at 8:57 dopoldne
seveda.. sonca je dovolj, da še tiste nianse, ki s kristalčki oblikujejo like, presvetli v čudovit preliv mogočne oblike..
(bolj jih bom spremljala, kakor spreminjala.. hehehehe)
April 21st, 2007 at 12:40 popoldne
Kakorkoli poimenuješ, še vedno soustvarjaš, ti moja Mahica, prijateljica po duši. Si kupila današnje Delo? Si prebrala Sobotno prilogo? Rada imam vonj po svežem tisku, celo črni prsti se mi dopadejo.
Mah, a veš, kako so se Angleži pobunili, ko so prepovedali zavijanje čipsa in sveže pečenih ribic v časopisni papir? Češ, da vsebujejo za zdravje nevaren svinec? No, vrnili so jim, pravijo da ribice niso imele več tistega pravega okusa.
Feri- še dobro, da se naš Trubar ni sekiral zaradi svinca v tisku, če ne…raje ne bi razmišljala o posledicah.
April 21st, 2007 at 12:49 popoldne
tisk.. to je nekaj najbolj dišečega.. sveže potiskani listi.. to je nekaj, kar je še najbolj blizu esenci mednivojskim sferam v človeškem razumu. tako si to predstavljam jaz. ja.. tako mislim, da ima takšen vonj, če bi se ga zaznavalo. in prelist kakšne Sobotne priloge ti lahko odišavi jutro..
svinec? ma lepo vas prosim.. duša je doma drugje!
April 21st, 2007 at 12:50 popoldne
Današnja iskrica v Delu:
Pomislite na tišino, ki bi nastala, če bi ljudje govorili samo tisto, kar res vedo. (Karel Čapek)
April 21st, 2007 at 12:56 popoldne
Oprostite mi politiki in cela vesoljna Slovenija, toda včasih preberem samo Sobotno prilogo. Za drugo mi ni mar…
April 21st, 2007 at 2:55 popoldne
ja tudi jaz uživam ko berem. Mi je že res postal pravi ritual, in neučakano čakam prve zaplete.
In tudi sobotna priloga z intrvujem je predelana, pa tisti delček s Samom Rugljem, kjer tudi Feri pokaže svojo večno dobrodošlo pokončno držo.
Ja krasen dan, kaj naj rečem, v vseh pogledih, in neučakano pričakujem naslednji del.
April 22nd, 2007 at 5:38 popoldne
… vprašanja?
V nizih in prepletu zgodb posameznih akterjev je jezik,
preplet diha in bitja posameznika –
jezik generacije bit, poln slenga nakopčen z »univerzalnim anglo jezikom«,
poslovni jezik, poln »puhlega a prodajnega« jezika,
sproščen pogovorni jezik, pridih narečja, sočnih kletvic in »neuporabih besed«,
necenzurirani blog jezik, »piši kar rečeš« itd.
Pestrost, bogatost, revščina ali ustvarjalnost jezika?
Ugled je kapital, za posameznika, za podjetje in za družbo.
Dolgo ga gradiš in v trenutku ga uničiš.
Eva lahko v sebi nori, zaničuje, zatre vsa negativna čustva, vendar navzven jih nikoli ne izraža.
Prepoznavna je po ustvarjalnih in dobrih idejah, po pokončni drži, filemskem nasmehu, urejena, poslovna in profesionalna do zadnjega detajla in diha.
Posel za politiko je dvorezni meč. Vsaka oglaševalska agencija to v Sloveniji zelo dobro ve.
Tudi Eva to ve.
Do kje lahko osebna čustva vplivajo na integriteto posameznika in na njegovo odločitev sprejeti posel ali ne?
Uspešen človek se nima za uspešenga, preprosto on to je.
Torej, Eva se nima za uspešno, ONA JE USPEŠNA.
Njena interna moč, volja, želja, hotenje jo vodi naprej proti svojim ciljem, viziji.
Biva in diha svoje lastno (poslovno) poslanstvo.
Osebno, okej v tem trenutku totalna polomija. Podrto osebno ravnovesje.
Pa vendar, ona išče pot, išče rešitev, išče izhod.
Našla ga bo, ker je uspešna.
Biti uspešen je lastna filozofija, drža ali samozavest?
Ideja – ekipa – vizija – implemetnacija
Smo podjetni, ustvarjalni ali entuzijasti?
April 22nd, 2007 at 9:47 popoldne
Stopnjujmo:
entuziazem
ustvarjalnost
podjetnost
sanje
ideja
delo
rezultat
April 23rd, 2007 at 12:01 popoldne
Vsem mojim kolegom, želim prečudovit Svetovni dan Knjige
Praznujte, praznujte z menoj!!!!!
April 23rd, 2007 at 12:33 popoldne
Vsem - hvala za komentarje in dobre misli. Verejetno ste nekateri opazili, da smo razpravo o e-romanu deloma prenesli v “off” t.j. v Ajarin intervju. No, to ne pomeni, da tudi na tem mestu ne bi še v naprej spremljali nastajajočega besedila in ga tako ali drugače kritično presojali in dopolnjevali. Moram namreč reči, da se dnevi to pomlad dokaj hitro listajo, to pa nama z Iztokom narekuje tempo, zaradi katerega nama kaj vertejtno tudi uide med prsti.
April 23rd, 2007 at 1:01 popoldne
Ha, Feri, Ajarin intervju, je” Off “, torej odštekan. Pa sigurno ne zaradi mene, Feri…hihihihi
April 23rd, 2007 at 9:11 popoldne
no pa smo dočakali prvi virtualni seks. No ja, presenetilo me je, da je to ravno med Leno in Janom, po drugi strani, pa spet zanimiv zaplet. Tukaj skupaj, v realnosti pa? Zanimivo prepletanje obeh svetov. Pa je bilo tako lepo verjeti, da je neka meja vmes. Sedaj opažam, da ta meja hitro izgine, res.
April 24th, 2007 at 8:03 dopoldne
Soul- tudi mene je presenetil virt-sex med Leno in Janom. Je pa vsekakor iztočnica za pravo ljubezen. Ubogi Jan bo kar precej šokiran, ko bo ugotovil kako lep je topel dotik v stvarnosti. Mislim, da bo junaku vzela sapo, že Lenina pozornost, kaj šele dihanje za ovratnik.
Tale zadnja Evina izpoved in njen razmislek, se mi zdi kar lepa prekretnica, ker takšno je pač življenje.
April 24th, 2007 at 8:49 dopoldne
Soul - ne skrbi, po mojem, je meja še vedno velika, če ni celo prepad.
Mislim, da se človek po virtualnosti počuti še vedno neizpopolnjenega, praznega, tako kot se počuti Jan. Doživljanje ljubezni in ostalih čustev v normalnem, vsakdanjem življenju, pa je izpopolnitev.
Vsa čustva v življenju registriraš, z vidom, sliko, vonjem, dotikom.
V virtu, pa ti preostane samo vid, razen če si ne privoščiš, kakšno napravo za “žgečkanje”, ampak verjemi, da to ni to.
April 24th, 2007 at 11:18 dopoldne
Pomladni - “nova religija”, kot si jo poimenoval v virtu, že obstaja. Tako. kot novo “življenje”, novi sex, “nova čustva ali zmedenost le teh.
S te, da vse nas ta oblika pač ne bo zajela, niti osvojila.
April 24th, 2007 at 6:44 popoldne
uuu škoda. jast pa sem že upala, da bom lahko molila k novemu bogu..
April 25th, 2007 at 9:06 dopoldne
Nikoli nisem napisala, da Esma in Damjan nimata otrok. Imata, samo malo sta mlajša. Deček in deklica. Navedeno je v zgodbi.
Feri, ali vam mogoče paše, da jih nimata? Ne razumem.
April 25th, 2007 at 9:13 dopoldne
Iztok, imam občutek, da nič preveč ne bereš naših zgodb. Žal zaradi tega prihaja do kontradiktornosti.
April 25th, 2007 at 9:28 dopoldne
Pa, brez zamere.
April 25th, 2007 at 11:00 dopoldne
v obeh zgodbah, ki si jih napisala opisov otrok ali njihovih navedb ne zasledim. Lahko da so med kakšnimi komentarji, vendar jih v obeh tvojih zgodbah v e delavnici, kjer smo oblikovali like, ne zasledim. Zgodbo sem hotel obrniti bolj v to stran, da pač poskušata, pa njima ne uspe, oziroma, da se pač imata blazno rada, ampak otrok ni. Tudi to se zgodi.
April 25th, 2007 at 11:11 dopoldne
Ponavljam, otroci so omenjeni v dveh zgodbah.
Nadalje me motijo kletvice. Čisto preveč se uporabljajo in včasih ne ustrezajo povedanemu.
Način pripovedovanja je zelo boren in preveč pogovoren, mladosten, nedozorel.
April 25th, 2007 at 11:49 dopoldne
še enkrat sem pogledal, in v sami zgodi iz 21 februarja in 08 marca otrok ne zasledim.
April 25th, 2007 at 2:11 popoldne
meni se pa način niti najmanj ne zdi boren. Zdi se mi čisto dovolj primeren glede na like v zgodbi. Jaz priznam, da če se mladi pogovarjajo med seboj, da ne moremo imeti čisto slovenščino, ampak se moramo prilagoditi njihivem pogovornem jeziku oz. slengu.
Kakor koli že, ne morem se strinjati, da je način pripovedovanja takšen, kakor je napisala Ajara. Morda so pa le okusi res preveč različni. Ali pa je moja zahtevnost manjša. Priznam da ne maram tujk in visoko letečih besed da je nato potrebno gledati po slovarju knjižnjega jezika. Kot tudi ne nekih navedb iz nekih psiholoških in visoko zahtevnih knjig.
Kakor Iztok in Feri pišeta je za moje potrebne absolutno zadovoljivo.
Morda pa so res zahteve in pričakovanja različna, ne vem.
April 25th, 2007 at 6:59 popoldne
-Če mislite uporabljati kletvice v romanu, jih uporabljajte manj in vsekakor opravičeno, ter v momentu, ko le ta zazveni prepričljivo. Že sami vemo, da nam gredo na živce ljudje, ki uporabljajo kletvice zaradi tega, ker ne vedo, kaj bi drugega rekli.
Feri- se spomniš, ko si obljubil, da boš pazil, da roman ne bo izpadel “moški”. No to se je sedaj zgodilo. Prve strani romana, so tako polne moškega ega, da me kar zapljuskne s hormoni, ko ga vsak dan berem.Obuti bi morala ribiške gumijaste škorne, če mi dovolite slikovitost.
Feri- tudi za način pripovedovanja, smo rekli, da takšen “hip hopovski” naj velja samo za Jana in Leno, ne pa za ostale like, ki so vsekakor starejši.
Vem, da vam grem na živce, vendar ne želim slabega romana, tako kot je npr. že nekaj sloveskih filmov, ki izgledajo nekako takole:
Začne se kader z pijančevanjem in kletvicami, kasneje s pretepom in to slabim, nadaljuje se pa s seksomin to še slabšim. In cel film gledaš pijane brezzobe pretepače s krvavimi gofljami in s kletvicami na ustih, ki niso niti slovenske, ampak so balkanske. Vmes pa opažaš obupne kadre z visoko štrlečimi ritmi, ki se zaganjajo v bog ve kaj.
Tako, sedaj sem vam vsaj razložila, v kakšnem primeru naj bi se uporabila kletvica.
April 25th, 2007 at 7:20 popoldne
oprosti Ajara, ampak res ne vem, kje čutiš moški ego v dosedanji zgodbi, razen tega, da veš, da ga piše moški. Glavni vlogi sta le pri Evi in Janu, in če pri Janu čutiš moški ego, ne vem, jaz ga ne. Morda te moti, ker moški opisuje Evino notranjost njena čustva, pa zato misliš, da je tako polno moškega ega.
Ne vem, morda se pa tudi motim, in sploh ne razumem kaj berem. Ampak moškega ega pa res ne najdem.
Tudi nekih posebnih kletvic nisem opazila, ali pa so mi res tako domače, da jih ne opazim. Ne vem. Zagotovo mi pa niso padle v oči. Še seks, pa četudi virtualen, je tako nežno opisan, da res …
Če bi bilo kar koli napačno, vedi da bi Feri reagiral, in zagotovo ne bi dovolil, da je nekaj, kar se ne bi ujemalo z dorečeno celoto.
April 25th, 2007 at 8:13 popoldne
konec koncev pa se piše roman in ne esej. tako pa mislim jaz.
April 25th, 2007 at 9:54 popoldne
pomladni, res. sicer bi e.roman prenesel tudi visoko literariziran jezik in slog in vse to… kako da ne. samo ne bi imelo nobenega smisla. kar naj tako lepo teče, kakor do sedaj. je čisto v redu. to je še vedno r.o.m.a.n.
April 27th, 2007 at 7:48 dopoldne
NI RES. VEM, DA SE NE MOTIM IN VEM, DA STE , SMO SPOSOBNI VEČ.
Preberite Ferijev Intervju, zlezite gor na odgovor o nastanku romana.
Dovolili ste, da vas je uspaval “uspeh”. Vedite, da je uspeh največji NESTIMULANS. Le ta najbolj uspava. Dovilili ste, smo si, da se od sedaj naprej “mučita” samo Feri in Iztok, medtem ko boste vi pili kavice in pivo in ostali zadovljni že kar pri ekspozeju!!. Lenobe!
Še enkrat vam polagam na srce. Uspeh je samo navidezen. Bodite samokritični. Če bi jaz slučajno naletela v knjižnici na nekaj takega, kot je tale ekspoze, (bog ne daj, da bi bila to že natisnjena knjiga), bi jo zagnala proč; češ kaj za vraga pa je to.
Pa, saj berem vaše komentarje na blogu. Imate sposobnosti razmišljanja, oblikovanja, rezoniranja, ste ustvarjalni. Hočem vam povedati, NE BODITE VENDAR USPAVANE TRNULJČICE!!!
Saj ne rečem, da morate takoj začeti delati, želim pa da takoj začnete razmišljati. V tej fazi želim, da postanete ambiciozni!!!!
April 27th, 2007 at 8:49 dopoldne
Ko sem omenila, da postanite ambiciozni, nisem mislila s tem toliko na častihlepnost, ampak na PRIZADEVNOST!!!
April 27th, 2007 at 9:20 dopoldne
Ja, Ajara. Če bi bil razlog za kritične komentarje, vedi, da bi bili postavljeni tudi z moje strani. Vsak dan nekaj hvaliti, kar mi je že tako všeč - v tem ne vidim smisla. Pač si kritična, prav. Se ja pač tvoj lik Esme nekaj spremenil, prav. Pač ti stil ni všeč, prav. Pač imaš svoj kritičini pogled, prav. Ampak je tvoj, in ni nujno, da ga upoštevamo vsi. Bi pa mene razjezilo, če bi sedaj, recimo Iztok, se začel nekaj opravičevati, in popravljati. To bi se pa meni zdelo bedasto in neumno, kot se tebi zdi vse do sedaj, kar sta, pardon, smo ustvarili. Potem bi lahko vsakdo nekaj pisal, in bi onadva le popravljala in popravljala. Kaj si pričakovala, da bo vse copy paste varijanta? Da ne bo vmes nobene zgodbe? Da bo vse skupaj le neka zlepljenjka?
Verjamem, da bi se ti v tem primeru počutila veliko zmagovalko, ampak tako je. Dejstvo je, da pač se ustvarja zgodba. In da jo ustvarjata ona dva. No ja, bolje je da rečem, da jo zaključujeta, saj smo skupaj ustvarili neko ogrodje, ne pa dokončne podobe.
Kaj si pričakovala, da vas bo pisalo deset, pa vsak svoj lik, pa da se boste tako dopoljnevali?
V tem primeru še eno leto ne bi prišli do konca, kajti nekdo bi moral spet vse nekako povzeti, in spisati.
In tu je ves hec in tvoj problem. Povzetek. Feri ni nikoli omenjal, da bomo povzetke delali skupaj. Vsi smo pričakovali, da jih bo naredil on sam, pa je raje vključil še nekoga zraven. Morda te moti, ker Iztoka poprej nisi zasledila, pa si misliš, da sedaj kar neki piše.
Ampak ne, povzema, kar smo skupaj ustvarili. In to, naj še enkrat podčrtam, in potem upam da nato neham, dela dobro in odlično. Vsaka mu čast.
Vsak dan nekaj ustvariti ni navaden hec, kot si zamišljaš ti.
Koliko časa smo čakali na tvojo prvo zgodbo. Če se ne motim skoraj en teden, ali pa vsaj par dni. Torej si verjetno ugotovila, da ustvarjanje le ni mačji kašelj, ki ga lahko vsak naredi. Pa četudi se gre le za povzemanje povzetkov, tudi tvojih.
Ne tajim tvoje vloge, veliko si naredila in napisala, priznam, ampak čutim užaljenost, da nisi ti na mestu tistega, ki piše in ustvarja ali povzetke ali kar koli že. Torej na Iztokovem mestu. Da pač Feri ni izbral tebe, ampak njega.
Naj se vrnem nazaj na tvojo zgodbo, kako dolgo bi potem čakali na vsako e nadaljevanje? Bi ti to uspela ustvarjati vsak dan? In zraven še živeti svoje življenje?
Ni enostavno, verjemi mi. Če si mislila, da bomo prizadevni tako, da bomo vsi s teboj tulil v isti rog in pljuvali, in morda celo zahtevali, da se vse vrne na začetek, ali pa celo, da se vse ukine … Motiš se, jaz zagotovo nisem takšnega pogleda, in mislim, da še tudi kakšen drug tu gori.
Če nimam kaj za pripomnit sem tiho, če me kaj spodbudi povem. Ne mislim pa vsak dan hvalit ali pa kritizirat. V tem ne vidim smisla.
Če ne bi bilo kar koli tako, kot bi moralo biti, vedi da bi Feri že zdavnaj reagiral, in si ne bi dovolil, da se njegove sanje in ideje izmaličijo.
Pomladni ti je lepo nanizal kletvice, in jih veliko, in mu pritrjujem, da so smiselne, kjer koli so že. Namerno sem prebrala tvoji dve zgodbi, in kot Iztok pravi, ni sledu o fantku in deklici. Govor je le o otrocih, kar je lepo bilo predstavljeno, da niti Eva ne ve o kakšnih otrocih. Ta zaključek mi je bil všeč.
In še nekaj. Esma ni tako pomemben lik, razen zate, da bi bilo tako prekleto pomembno in važno, ali ima otroke ali ne. Bi bila tudi užaljena, če bi zadevo onadva izpeljala tako, da bi bila Esma poročena z ne vem, romskih gostilničarjem. Če bi videla o tem smisel, bi ga videla in imata vso pravico to tudi spreminti. Pustila sta, da ima njen ime Damjan, velik del tvoje zgodbe je povzet in dodan kot nek prijeten klepet med ženskami, torej sta te upoštevala.
Lika si ne lastiš draga moja, kaj ti piše gori na vrhu, avtorske pravice si oddala. In tudi drugi liki morda niso ravno do črtice takšni, kot smo jih dorekli. Ampak so smiselni. Kot vse skupaj.
In prizadevnost pomeni podajati tudi predloge, in ne samo komentirati. Povedati kako si kdo zamišlja zgodbo naprej, recimo, in ne reči - Bog ne daj, da bi kaj takšnega izšlo, ker bi vrgla proč.
In če pogledam samo tvoje komentarje na ta zadnji del bloga. Koliko je bilo tvojih ustvarjalnih misli, ki jih mečeš drugim pod kolena?
Mogoče si pa tudi ti le igra, pa smo vsi padli na tvojo foro. Si nas pa, vsaj mene, uspela spraviti pokonci.
Nikoli ne pišem veliko, ampak če že, potem imam svoj razlog. Kot recimo takrat, ko bo nekaj za komentirat. Če le bo potrebno. Če bom mišljenja, da bi bilo to potrebno.
April 27th, 2007 at 10:06 dopoldne
jaz pa samo ne vem, o kakšnem uspehu ajara govori. če je vsak od nas nekaj dodal.. ali je to že uspeh? mislim, da nikakor ne. tudi sicer pod uspeh prištevam popolnoma drugačna prizadevanja. ustvarjalnost, ki bobni.
tako da.. naj mi ne zamerijo, jaz si bom z velikim veseljem še vedno ob jutranji kavi prebirala roman. NE esej.
(morda za lažjo razumljivost: esej je POVEZETEK ŽE USTVARJENEGA LITERARNEGA DELA. roman pa je PISANJE ZGODBE IZ KONKRETNO PODANEGA GRADIVA)
soul, tudi če je ajara le igra, mi je všečno, kar si napisala.
April 27th, 2007 at 10:19 dopoldne
Soul- iz tebe govori jeza in napačno razumevanje. Lik Esme mi ne pomeni toliko, da ga ne bi spreminjali. Nasprotno, naj bo tako kot je. Sem avtor izmišljenega lika in to je čisto dovolj.
Je pa res, da ste se uspavali, ko še približno ni vseg konec.
Bojite se komentirat, da ne bi Iztok in Feri preveč delala. V redu. Potem pa pustite. In bodite zadovoljni, ko bo pri zapletu in razpletu manjkalo vse sorte situacij.
Soul- vse skupaj si vzela, kot napad nase.
April 27th, 2007 at 10:26 dopoldne
Mah- uspaval vas je uspeh objave romana, tistega ki ga vsak dan bereš. Če je tako, potem se bom tudi jaz umaknila, tako kot vi.
April 27th, 2007 at 10:33 dopoldne
Kar se pa tiče predlogov, odkar se roman sestavlja v ekspoze, nismo oddali niti enega komentarja, ker mislite da ni potreben.
Zamislite se nad napisanim in boste videli, koloko še manjka. Zato sem samo želela, da otem razmišljate, vi pa nič. Še vedno ste samo zadovoljni.
Kaj ne razumete, da je to samokritika. Saj tisto so vendar naše vrstice.
April 27th, 2007 at 10:36 dopoldne
Esma ….
… lepo prosim, se samo opija, da ne razmišlja?
…. cvet orijenta, za nas odstira tančice v globino njene biti, ženskosti in lastnih tradicionalnih vrednot. Pokažite njen pogum in željo po izobrazbi, po iskanju odgovorov na lastna vprašanja in zavračanju patriarhalnosti in podložnosti.
Esma je lik ženske, ki je ne bomo nikoli v celoti spoznali, kajti mi nimamo dostopa do tradicionalne muslimanske družine in vloge ženske v njej. Ali pač in »veliki brat« pride tudi tja in razgali bogastvo ali bedo odnosev, posameznih vlog in nenazadnje vere?
Lik Esme nas lahko zadovolji v intimnosti spalnice, pridih zgodb Tisoč in ene noči, vonj čutnosti in globoke erotike. Lahko je zadovoljitev naših sanj, popolna ljubimka vsakega moškega in navdih žensk, ki iščejo pot v polnejšo spolno doživljanje.
Kdo je Esma v trikotniku žensk, vsaka s svojo težo preteklosti, v iskanju lastne sreče in zadovoljstva v sedanjosti. Niso popolne, pa vendar so bogate v svojem poslanstvu!
Kaj so liki žensk Eva, Esma in Hermina?
Samo prijateljice, ki se ga napijejo en večer?
Puhlo in prazno.
April 27th, 2007 at 10:51 dopoldne
Soul, tvoj predzadnji odstavek, se mi zelo dopade in to je tisto, kar hočem pri vas dosežti. Vzemi me kot igro in foro, vendar nikar, za boga nikar ne nehaj razmišljati, nihče od vas. Saj vendar veš, da so liki in vsebina nastajali iz naših komentarjev. To je tisto, kar zelo pogrešam.
Bodite jezni name, zmerjajte me, komentirajte, popljuvajte, vendar nikar ne utihnite.
April 27th, 2007 at 10:53 dopoldne
Hipertekst, hvala ti, ravno pravi čas.
April 27th, 2007 at 10:54 dopoldne
hipertekst, vedno znova sem te vesela, ko dopišeš svoje misli. lepo mi je, ko te berem. polnost, prijetnost..
ajara. uspeh objave? pa to je blog, draga moja. potem bi se morala jaz imeti za uvauuuuu, ker objavim vsake nekaj dni eno objavo, ki je ponavadi zapis v pesniški obliki. kaj sem potem?? daj no mir. uspeh.. uspeh??? veš kaj bo zame danes uspeh? da bom v miru skuhala, zlikala in imela v sebi dovolj smeha za svoje otroke. TO je zame uspeh.
vesela pa sem. da ne boš narobe razumela. vesela vsakih objav. od vsakega, ki ustvarja. tako sem bila vesela tvojih objav zgodb, zdajšnjega Iztokovega in Ferijevega pisanja.. in ne nazadnje bom vesela tistega dela, kjer bo uporabljeno tudi moje gradivo, moj pridodatek romanu.
zgodbe o uspehu so v nas. nihče nam jih ne določa. NIHČE.
April 27th, 2007 at 11:00 dopoldne
in hehehe.. ajara. ne verjamem, da je kdorkoli jezen nate. saj se pogovarjamo, aneda? a ni to tudi smisel vsega? tvoja zahtevnost je bolj ali manj tvoj problem.
in ne bomo utihnili, nič bat. tukaj smo. če že ne napišemo kaj, pa zagotovo mrmramo…
kakor sapice, ki tudi ne ruvajo dreves, a vendar obstajajo.
OF je danes, veš?
April 27th, 2007 at 11:08 dopoldne
VSEM - hvala vsem za komentarje, zanimivi so. Pričakoval sem sicer, da bodo bolj analitični pa tudi burni, a nekako je v tej fazi obenem tudi dobrodošlo, da velika večina pristopa z razumevanjem in racionalno. Neposredno ustvarjanje je sicer že samo po sebi na nek način konflikt, pri čemer je seveda nadvse priporočljivo, da avtor ni v konfliktu s samim sabo. In če smo vsdaj pretežno kolektivni avtor, bilo bi nadvse neproduktivno, če bi bili v kofliktu s samim sabo, a ne? No, nekatere reči naj vendarle pojasnim:
1. Iztok Majhenič je že vse od začetka nastopal z nickom FEFARON. Če spremljete njegove komentarje in prispevke, lahko vidite, da ga nisem izbral naključno.
2. Uporaba kletvic se mi zdi primerno stilizirana. Vključene so kot nujnost in niso same sebi namen. Če poznate dogajanje na medmrežju, predvsem seveda v okolju, kjer se zadržujej Jan, vam je prezentno, da je jezik tega sveta prepoln kletvic in vulgarizmov vseh sort. Temu sva se z Iztokom namenoma ognila, čeprav več argumentov govori v prid temu, da se pravzaprav ne bi smela. Očitek, da jih je preveč je torej neumesten, neprimeren, govori o subjektivnem občutku, ki ne upošteva konteksta snovi in teme literarnega besedila.
3. Jezik v e-romanu, tak kot je, v prvi vrsti ni naključje. Enako velja za pripovedni način in slog. Gre za pionirsko vzpostavljanje jezika in sloga nečesa, kar se imenuje e-roman, in je torej v mnogih pogledih specifično. Seveda lahko razpravljamo o tem, ali je izbira pravilna, prepričljiva, dobra, toda zavedati se moramo dejstva, da gre za zavestno, načrtno, premišljeno odločitev. Ob tem se srečujemo še z enim velikanskim prroblemom: kot kolektivni avtor smo znesli skupaj pravcato sračje gnezdo različnih avtorskih govoric, poenotenje pa je že samo po sebi izziv in problem.
4. Esmin lik je v paru s Herminu stranski lik, ki naj bi okrepil Evin lik in zgolj ( povdarjam: zgolj! ) pomagal razgrinjati in definirati njen problem. Ta lik zaradi tega nima polne svobode, njegova funkcija je sekundarna, zato ga moramo podrejati razvoju zgodbe, ga sproti spreminjati do te mere, da ostane v funkciji. Vprašanje, ali Esma ima otroke ali ne, je s tega stališča zanemarljivo. To, da jih nima, dodaja Esmiemu liku zgodlj osebno noto, morda tudi tragični moment, kajti pri vsem tem, kako se v e-romanu vede, bi si zaslužila, da jih ima. To je verjetno razumljivo. Zaradi tega se mi zdi nadgradnja njenega lika in mi je prav, da je tako. Vidim, da tako presoja tudi večina, zato Esma zaenkrat ostane brez otrok.
5. V konceptu e-romana je bilo zelo razvidno napisano in dogovorjeno, da na podlagi razprave s spletnimi sodelavci napišem e-roman. Če bi se zgodilo samo to, bi bil koncept uresničen. Stopili smo potem, na mojo pobudo, korak naprej. Skupaj smo ustvarili kar lep delež literarnih besedil, ki bodo vključena. Tvegal sem še en korak naprej, vključil sem v pisanje Iztoka Majheniča, enega izmed spletnih sodelavcev. S tem smo prišli do roba, ki ga pri pisanju e-romana kot kolektiv sploh še zmoremo. Gre namreč za povsem prektičen problem in v zvezi s tem za odločitev, ali si želimo t.i. končni produkt. Lahko bi namreč projekt zaključili tudi na nivoju e-delavnice.
Skratka, vse to so dejstva, ki jih v komentarjih moramo tako ali drugače upoštevati, saj smo v fazi, ko je smučarski skakalec že v zraku, torej se ne more več vrniti na zaletišče. Edino vprašanje je, kako daleč bo letel in kako bo pristal.
April 27th, 2007 at 11:26 dopoldne
… in letel bo… letel… še malo.. no, leti! leti!.. uuu še letí.. pristal bo v čudovitem telemarku.. profesionalno ob aplavzu, vzklikanju in le tu in tam se bo slišal kakšen žvižg. je to važno? seveda. tudi žvižgi morajo biti. zato pa smo različni in različja nas bogatijo.
April 27th, 2007 at 11:45 dopoldne
Hvala, Mah. Pa, če si še malo pomagamo s primero o smučarskem skakalcu. Najbolj želeni cilj naše e-delevnice pa je vendarle, da bi se po tej skupni izkušnji čim več sodelavcev odločilo za samotojen skok in imelo pri tem več možnosti, da ga uspešno izvedejo.
Torej, leti, leti…
April 27th, 2007 at 11:45 dopoldne
Čas je, da vsem vam nekaj priznam. Vse to, kar se dogaja, je zame učenje oz gradnja tistega, kar v življenju počnem. Učim se od vseh vas in ne samo od Ferija. Kako boste to imenovali, mi ni pomembno, zaradi mene lahko rečete egoizem. Če se počutite izkoriščane, me popljuvajte, meni je vseeno. Vem samo, da vas pogrešam, če se ne javljate.
April 27th, 2007 at 11:47 dopoldne
Hm, Feri, poglej zgoraj na najini uri, mislim da ves čas veš.
April 27th, 2007 at 12:01 popoldne
Soul- napisala si, da mečem svoje ustvarjalne misli drugim pod kolena. Če je vsem tako izpadlo, se prav vsem opravičujem, pa le upam , da ni.
Lep dan.
April 27th, 2007 at 12:20 popoldne
Saj tudi meni ni v veselje, da bi se nekaj kregali, zato se tudi jaz opravičujem za svoje pisanje. Ne jemljem zadev osebno. Tudi tvoje pisanje Ajara ne. Samo sem pač mnenja, da nekdo je pa le moral nekaj odgovoriti na tvoje pisanje, in vidiš, takoj se stvari premaknejo in komenatrji letijo.
Mi je tudi všeč, da se je Feri javil, in nam zadeve pojasnil. Saj res, Fefaronivih komentarjev res dolgo ni bilo. Pač se me lotilo mišljenje, da pač je odnehal.
No ja, saj bomo verjetno enkrat tudi izvedli, kdo je bil Love me tender in Small rose.
Po drugi strani, pa saj ni važno. Bolj ko smo tako virtualno skrivnostni, bolj mi je to vse skupaj všeč.
In če gledam na moje mišljenje no nadaljevanju. Ne vem. Morda rabim več gradiva, pa mi bolj jasno.
Kakor koli se že razvija, mi je všeč, in ko preberem, tudi moje mišljenje, kaj bi se lahko zgodilo, izgine. Morda pa res nimam ustvarjalnosti, kot ostali.
Saj tudi to, da le sedim, pijem nekaj zraven in berem, ni nič narobe. Pa če tudi ne vidim svojim zapisov v vseh teh e nadaljevanjih.
Ampak, vseeno, kar na dan z ustvarjalnostjo in predlogi.
April 27th, 2007 at 12:33 popoldne
Soul- poglej zgoraj svoje komentarje in priznaj si ustvarjalnost. Preberi svoje stavke ponovno, boš videla da niso “od muh.”
Kar se tiče Iztoka, sem vedela da je Fefaron, sicer malce kasneje, pa vendar; saj so njegovi komentarji isti. Prav je tako.
Tole zgoraj, pa se imenuje debata, mogoče do vrelišča, pa vseeno je to popolnoma normalno.
Hipretekst to najbolje razloži, k njej se vračam, ko mi kaj ostane nepojasnjeno.
April 27th, 2007 at 1:29 popoldne
Feri- ne samo Hipertekst, ne razloži samo ona, ti si tisti ki je nepogrešljiv
April 27th, 2007 at 2:55 popoldne
VSEM - le kako naj se drugače pogovarjamo, kot da povemo svoje mnenje, a ne? Zato pač ni nobenega razloga, da bi to sprožalo kake slabe občutke. Predvsem pa, gremo naprej.
April 27th, 2007 at 3:11 popoldne
VSEM - pa še tole:
Simulirani nick Small rose - je bila MAH.
Simulirani nick Love me tender -je bil FEFARON.
April 27th, 2007 at 6:04 popoldne
Potem pa moram, pa čeprav je bilo obljubljeno, da več ne bom, pohvaliti Fefarona, oz. kakor sedaj vemo Iztoka, da je res veliko vložil v vse to, in seveda še vedno vlaga.
In ti Mah, prebiram tvoje pesmice tu gori, in sedaj vidim, da si lahko še tako čutna, da si zaigrala Small rose. No tudi tebi vsa pohvala, ker si svojo vlogo, in jo še vedno delaš, opravila z odliko. Tudi tebi vsa čast.
April 27th, 2007 at 7:54 popoldne
draga soul.. naj se ti najlepše zahvalim za tvoje besede.
veš, objave na blogu Sprehajališča za vračanja so bile zame velik zalogaj in izziv. komentarji z Love me tender pa zelo prijetni. a moram ti povedati, da sem z vsakim trenutkom vedno bolj uživala. vsekakor pa moram tu povedati: sodelovanje z Love me tender, se pravi, delati z Iztokom je bilo milina. zame ena prijetnejših izkušenj.
še posebej me veseli, da kdaj prelistaš mojo poezijo. počaščena. hvala ti, soul.
April 28th, 2007 at 7:50 dopoldne
Tudi jaz se pridružujem čestitkam in brez heca, res iskreno čestitam Mah in Iztoku. Miline, čutnosti in nežnosti res ne manjka.
Celo sem mnenja, da lahko začneta leteti, leti. leti…in pristaneta s čudovitim telemarkom, na belini knjižnega lista.
April 28th, 2007 at 11:40 dopoldne
ajara.. hvala miljovženkrat. veliko so pomagale tudi tvoje spodbude, verjemi. maham ti v tem sončnem dnevu.
April 30th, 2007 at 10:10 dopoldne
o.k. vrnil sem se. sem nekaj časa živel brez priklopa. drevesa nimajo kabla. napredovali ste. pover j je moj junak. zanj navijam. ker je čisto drugačen od mene. ko bo opravil svoje, bo samo klik, umrl bo brez pogreba. ali?
Maj 2nd, 2007 at 8:00 dopoldne
uuu, ta small rose pa ima same neke misli. O dnevu, pa o skrivnosti. Res izpade kot nek modrec. Tu v tem računalniškem svetu si ga res zamišljam kot tistih starih iz filmov, dolga bela brada pa lasje, pa same pametne. Pa vsi jih neki sprašujejo, pa tako.
Ja, predstavljam si, da je res vsem zmešal glavo. Evi, če se spomnim na njuno dopisovanje, pa sedaj še Janu.
Saj si jo bo lahko na koncu še sam sebi, in res samega sebe pokončal, kakor smo razmišljali na začetku.
Maj 2nd, 2007 at 5:01 popoldne
o, kako dobro, da se je o.k. Ringo Star vrnil iz krošnje.. šojka je že norela po gozdu.. kje da je????
soul kako dobro, da si se oglasila. veš.. te dni sem stuhtala v svoji lišajasti glavi.. da ste preveč resno vzeli praznike dela..
ajara.. mi smo tu. kje si pa ti????
in vsem leplep pozdrav!
Maj 2nd, 2007 at 7:34 popoldne
v razmislek,
»… kot kolektivni avtor smo znesli skupaj pravcato sračje gnezdo različnih avtorskih govoric, poenotenje pa je že samo po sebi izziv in problem.« (napisal Feri)
e-roman:
- stičišče med vizijo, tehnlogijo in ustvarjalnostjo
- več dimenzionalni prostor, kjer posameznik iz svoje perspektive bere, vrednosti in ustvarja drugače
- odpira koncept odprtosti in hiper aktivnosti, združuje kreativni trenutek s trenutkom ustvarjanja.
e-roman je projekt usmerjen v izhodišče pretekle izkušnje v izkušnjo, ki se bo zgodila; zato je inovativen v samem izhodišču
»…med letom do pristanka« (napisal Feri) naj se vrstijo presenečanja, misli, nepredvidljivi preobrati itd.
Je to čar in odgovor?
Maj 2nd, 2007 at 8:07 popoldne
Hipertekst - stičišče med vizijo, ustvarjalnostjo in tehnologijo, se mi zdi dobra definicija. e-junak našega časa je v tem smislu verjetno tudi produkt našega časa. že čez pol leta bo tehnologija verjetno omogočala nekaj, zaradi česar bo lahko nek drugi e-roman drugačen, in bo morda omogočal več dimenzij, kot tudi praviš. res radikalen novum bi seveda bil, če bi splet lahko funcioniral kot umetna inteligenca, ki bi sprosti selekcionirala, koordinirala, povzemala, in, reciva, soustvarjala. takrat bi bil možen kolektivni roman, ki bi ga lahko ustvarjalo več avtorjev, oziroam sodelavcev sočasno. nekako se mi zdi, da na tako nožnost ne bomo dolgo čakali.
Maj 2nd, 2007 at 10:00 popoldne
Ja, nekako nelagodno je komentirati roman (pa tudi če je e) v trenutku njegovega nastajanja. Kot bi skakalcu v fazi leta vpil nasvete ali mu celo pošiljal veter v hrbet.
Tudi sam sem opazil nekaj malih nerodnosti (kletvice me niso zmotile), ki pa so bolj ali manj enostavno odpravljive in verjamem, da bodo odpravljene po lektoriranju, ki bo gotovo sledilo po koncu pisanja. Nekoliko se zabavam ob iskanju/lovljenju ustrezne oblike nekaterih besed, recimo eksotično, ki se je razvilo iz egzotično, preko ekzotičnega (pa fefaronovo vztrajanje pri ideji, da je za žensko/femino najpomembnejša naprava, s katero si le-ta, torej ženska/femina, suši svoje dolge lase, torej fen).
Bolj kot te trivialnosti mi je v oči padla dosedanja gradnja zgodbe, še posebej nekatere ideje, ki se niso pojavile v predpripravah: lik Power J, ki se izkazuje kot samostojno misleča entiteta in povezava med Jakobom in Janom v resničnem življenju, ki bo kot kaže potekala preko denarnih transakcij. Oboje je posrečeno. Sicer pa se bolj ali manj odvija po načrtu in ta je bil, kot vemo, zelo dobro domišljen.
Slog pisanja (vsaj tako se mi zdi) se odraža skozi osebo, o kateri piše posamezno poglavje. S tem je pravzaprav rešen problem enotenja teksta različnih piscev, hkrati pa je samo po sebi zanimiva rešitev. Če se bo ta različnost slogov še stopnjevala, ne bo nič narobe. Nasprotno.
Maj 3rd, 2007 at 7:41 dopoldne
ja tudi meni so prišle kakšne napake v oči, priznam, ampak kakor pravi Rebro, se bo to tako in tako odpravilo, ko se zgodi že zadnja lektura, kakor vedno.
Jaz razumem, da je potrebno zadevo dobro zaplesti skupaj, in tako tudi naše literarne like, predvsem glavne. In ta zveza Jan pa Smll rose, pa Eva in Small rose, torej vsi se kvazi poznajo, pa tudi ne. In tako se mi tudi ta ideja, da onadva izvajata denarne transakcije zdi smiselna, in seveda tudi posrečena. Saj če se vse bolj in bolj zapletejo med seboj, bo končno presenečenje še toliko bolj večje, in seveda za nas bralce tudi zanimivejše.
Slog pisanja se vedeno izraža skozi tistega, ki ga piše, in meni je všeč, in je res za končn obliko, tudi jaz tako mislim, bolje, da to res dela le eden. Tako je takšen duh prisoten skozi vso zgodbo. Tudi ko in se verjetno še tudi bo uporabljal tekst, ki ste ga že dodelali oz. vaše zgodbe.
Si pa počasi morda upam razmišljati kaj bi se lahko zgodbilo. Sedaj ko je besedila več in več. Ja, to vsakodnevno branje je tudi iz mene naredilo nekega zasvojenca. Pravi ritual mi je postal, ko pa vem, da bo vsak dan eno novo poglavje.
Maj 3rd, 2007 at 8:35 dopoldne
Naj pojasnim, kaj sem želel reči o slogu. Roman je pisan v tretji osebi,
vendar se skozi razmišljanja posameznih akterjev odraža tudi drugačen slog pisanja. Recimo, posebej je to razvidno pri Esmi, kjer zaslutimo njen pogled na svet in to pravzaprav brez distance pisca (oz. dveh piscev, kot vemo). To je sicer pogost in znan način pripovedovanja, vendar je tu posebnost vpliv posameznih “predpiscev”. To pa je (in to želim povedati) v tem primeru povsem naravna izbira, po moje tudi najboljša. Je prednost, ki jo je potrebno izkoristiti.
Maj 3rd, 2007 at 9:07 dopoldne
ja že od vsega začetka sva bila z Ferijem mnenja, da je najboljše, da je glavni pripovedovalec Power J, torej nekako v tretji osebi, pa še vedno ima lahko bralec občutek, kakor da je nekako zraven. Da vse spremlja, da se mu vse odvija pred očmi, kakor da je sam delček virtualnega sveta, ki malo kuka, malu tu malo tam, če tako malce v smehu rečem. Pač se lahko tako bralec tudi malo spusti v dušo ali Esme ali Eve ali kasneje še ostalih akterjev.
Določanje sloga je vedno težko, in seveda je slog odvisen od tistega, ki ga piše, v tem ni dvoma. Je pa ravno pri nas ena posebnost, ki je meni sicer všečna, kakor se je izrazil Rebro, in sicer pisanje predpiscev.V to pisanje nisem hotel preveč posegati, in ga v osnovi puščam kakršno je, z kakšnimi majhnimi popravki. Pač je morda res dodaten izziv ko nekaj, kar je že nastalo povezuješ z nečim, kar šele nastaja. Ampak kakor koli že, imam občutek da nama, in seveda tudi nam to uspeva.
Mogoče je ravno skozi različna “predpisanja “različnih oseb začutiti kako smo si ljudje v bistvu različni. Saj če en avtor ustvarja vse osebe, se včasih pri nekaterih dobi občutek, kakor da smo si vsi enaki. Tako pa se začuti tudi različnost v zgodbah posameznih likov, predvsem v tistih zgodbah, ki smo jih poprej napisali. Torej je začutiti neko razliko, in tako tudi jaz nimam občutka, kakor da so vsi ustvarjenim v istem duhu.
Maj 3rd, 2007 at 9:43 dopoldne
Sem že tukaj. Naravnost s hribov, kjer sem mislila na vas in vam pošiljala miselne razglednice.
Prebrala sem, kar ste napisali in menim, da različnih govorov, pripovedovanj in misli v romanu ne moremo spreminjati. Sicer pa v imenu kolektivnega avtorja, opravičeno koristimo različne izrazne oblike pisanja in sloga. Kolektiv je kolektiv, kaj čemo sedaj to spreminjat. Tudi prebliski v naših življenjih niso vedno v prvi osebi, verjemite mi. “Predpisanja”, kot pravi Iztok, naj ostanejo.
Čeprav, me je bilo preklemano groza, kaj bo nastalo iz te “šlamastike”, pa sedaj začenjam sprejemati, tako kot je.
Z lektoriranjem in ostalimi korekturami, bo pač moralo uspeti.
Maj 3rd, 2007 at 9:58 dopoldne
saj tudi jaz od začetka nisem vedel, kako bi. Enostavno eno lepljenko nisva mogla s Ferijem narediti. Nekaj je potrebno dodajati vmes, to je jasno vsem. In kakor je Soul enkrat poprej omenila. Saj ko bo več skupaj, bo morda tudi lažje imeti nek večji pogled, pa bo marsikaj kaj bolj jasno.
Se pa res opravičujem zaradi kašnih pismenih napak. Pišem direktno iz glave, ker drugače ne znam. Ne morem nekaj pisat pa razmišljat in skakat nazaj, pa gledati ali je vse slovnično pravilno. Pač ko se vsedem, napišem, drugče ne zmorem. Saj mi check spelling podčrta kakšno neujemanje, ampak še vedno kdaj kaj pobegne, in tudi jaz opazim šele potem, ko je objavljeno. Ampak kakor smo vsi ugotovili, zadnja korektura bo tudi to odpravila.
Maj 3rd, 2007 at 8:10 popoldne
VSEM - Seveda bi bilo obenem dobro, če bi se medtem v tem predalu nabirale tudi konkretne pripombe, korekcije, opažanja, evidence napak, predlogi, ipd. Povsem praktično, namreč, še take malenkosti na koncu zmeraj pridejo prav.
Maj 4th, 2007 at 7:06 dopoldne
u današnje poglavje, mi je kar kava zastala v grlu. Torej seksualne izkušnje, on jih pa tako, recimo v živo doživlja. Mislim, ta, kakor sta rekla, zadrega, je pa res nekaj, kar mi je danes nasmejalo dan, in bo nasmeh na mojem obrazu obdržalo za cel dan. In Eva ga preseneti, zanimivo. In on je nekoč njo. Ja, ja, ko bi vedeli kaj vse otroci vidijo, pa sploh ne vemo.
Skrakta, zanimiva situacija, in priznam, takšnih pričakujem še več. Res.
Maj 4th, 2007 at 9:40 dopoldne
Malo vas prebiram…začela sem….
In za začetek bi pokomentirala naslednje stavke:
“Ločnica med realnim in virtualnim svetom.
Nasprotje med časom, ki se je navidezno ustavil in časom, ki simbolično teče.”
Jaz bi rekla popolmnoma drugače: realni svet je svet, ki traja, ki je vedno vseprisoten, pišemo iz njega in živimo v njem 24 ur.
Virtualni svet je zgolj svet, ki ga vspostavimo s PC-jem iz realnega časa in je sočasen realnemu.
Ni nobenih nasprotij in noben čas se ne ustavi na nobeni simbolni ravni.
Oba tečeta vzporedno, ko se vspostavi virtualni svet.
Zakaj ta korekcija?
Ker je za literaturo bistvena.
Svet, ki ga oblikujemo, je VEDNO FIKCIJA, VIRTUALNOST z novim besednjakom, ki ga Eco še ni mogel vnesti pred dvajsteimi leti.
Pozdrav!
Maj 5th, 2007 at 11:58 dopoldne
Zalika - dobrodošla. Literarna fikcija ustvarja oba svetova tudi v e-romanu, seveda. No, nekateri naši protagonisti se za odpravljajo v fiktivni, virtualni svet, ki ne doživljajo kot literarno fikcijo, morda celo niti ne kot fikcijo. Ta meja v dojemanju je lahko zanimiva.
Maj 8th, 2007 at 8:51 dopoldne
Priznam, ta del romana je najboljši, vsaj meni. Je iskren, da te kar spreleti. Ne razumite me napak, vendar sem imela podoben občutek pri branju knjige in gledanju filma” Dnevnik Briget Jones”
Maj 8th, 2007 at 11:11 dopoldne
ajara! strašno sem te vesela.
Maj 8th, 2007 at 11:57 dopoldne
Veš Mahica, malo sem na podnu. Staknila sem namreč virus. Sicer je pa bolje, da sem ga jaz kot računalnik.
Maj 8th, 2007 at 12:18 popoldne
aj jaj ajara, če le ni prehudo.. hehehe, ne vem, če ne bi bilo bolje, da virus stakne računalo. požarni zidovi znajo biti močnejši od naših..
vsekakor: pozdravi se čimprej in zajadraj po širnem morju, vesolju, travah in poteh.. za katere včasih še v sanjah ne pomislimo, da obstajajo.
Maj 9th, 2007 at 8:50 dopoldne
Malo računalniškega, črnega humorja ne škodi, kajne?
Sem že s “tahudga ven”.
Kar se pa tiče jadranja in širnih trav, so zame še najlepša naravna. Ni ga čez naš čudovit planet. Ko bi ga le znali čuvati. Kaj, ko pa nimamo pojma, da ima vsaka generacija mamico Zemljo samo na reverz. Delamo z njo kot svinja z bučo.
Maj 11th, 2007 at 7:11 dopoldne
Vsakič ko preberem, vsakič bolj nestrpno čakam naslednji del oz. poglavje. Super, super, super …..
Maj 11th, 2007 at 9:19 dopoldne
Hm, še dobro. da ga lahko Jan izklopi, če ne bi tale virtualni prevzel bit, dušo, dobil moč in prevzel celo oblast.
Maj 11th, 2007 at 1:19 popoldne
Ja, ti dam kar prav. Ta virtualni je pa res ena močna persona. Čisto verjamem, da ga lahko tako prevzame. Pa ne samo njega, vsakega, ki pade v to.
Maj 14th, 2007 at 11:36 dopoldne
o.k. povsem resen e-roman nastaja iz tega. na začetku sem mislil, da bo šlo bolj v smeri stripa, zdaj vidim, da nastaja prava psihološka študija oseb, ki so se tako ali drugače navezale na internet in računalnik. majhna misel torej: dokler so ljudje, ki so navezani na internet, svojo vlogo in pozicijo zmožni premisliti, ni nevarnosti, da bi umetna inteligenca zmagala. s tem mislim reči, dobro je, da je prvi e-roman tak, kot je.
Maj 16th, 2007 at 2:31 popoldne
“Presenečenje,” je polno Ferijevega duha.
Lahko bi rekla pisateljsko širokopotezno vsekakor ne duhamorno.
Maj 17th, 2007 at 9:34 dopoldne
Ja, Lenina vloga bo sedaj tako in tako vse večja in večja, in moral je malo zapihati nov veter, kar priznam, se čuti.
Maj 17th, 2007 at 6:08 popoldne
o.k. no, tudi facelija je pravi mali poetični esej.
Maj 17th, 2007 at 7:21 popoldne
Maj 19th, 2007 at 8:48 popoldne
VSEM - hvala za komentarje, kar nekaj časa je zdaj e-roman nastajal v virtualnih daljavah, Iztok se je potepal po Južnoafriški republiki, jaz pa po Ex Jugoslaviji, a geografija, kot vidimo, ni povzročila resnejših zastojev. Doslej namreč Gregor niti enkrat ni ostal brez nočnega klika. Smo v prvi 1/3, upam, da bo šlo srečno do konca.
Maj 22nd, 2007 at 7:44 dopoldne
Ja, potem pa še ena pohvala, če to res tako delata, da sta še bolj narazen, kot sicer, ko pa tako vandrata naokrog.
To, da je vsak dan novo poglavje, to se meni zdi tako fuul fajn, ker vem, da me vsak dan pričaka nekaj novega.
In če smo res šele tam pri 1/3, potem vem, da bo še veliko prijetnih jutranjih minut z vama.
Maj 22nd, 2007 at 10:46 dopoldne
Soul - hvala za lepe besede. No, morda smo na 1/2, bi se morda popravil, saj smo dejansko na vrhu, tam, kjer spregovori ljubezen - in ko ljubezen enkrat spregovori, potem veš, se zmeraj tudi kaj nepredvidenega zgodi. Bodi lepo.
Maj 22nd, 2007 at 1:17 popoldne
ljubezen ja.. ljubezen in nepredvidje gresta taaako lepo skupaj..
(naj se vrh podaljša.. kot vdihi presenečenj.. no.. nekako tako.. )
Maj 22nd, 2007 at 2:05 popoldne
Maj, ljubezen, slatko pričakovanje dotikov in nežnosti ter čudovitih priznanj…poljubi v mesečini, ščemenje po telesu, dih ob vratu…
Maj 24th, 2007 at 5:01 dopoldne
ampak Evo pa je to res čisto prevzelo, da ga čuti ob sebi. Kot pravi Ajara, maj jo je čisto zapeljal. Ja krasno. Ampak ko jo bo realnost udarlia, mislim, da se ji bo res zmešalo.
Maj 24th, 2007 at 5:56 dopoldne
Ena pripomba. O.K., Eva je pač “padla noter” ali pa se malo igra. A vseeno se mi zdi nenavadno, da se brez samorefleksije predaja čutni nasladi preko spleta. Glede na njena zrela leta bi človek pričakoval, da se tu in tam vpraša: pa kaj je z mano, da sedim pred tem strojem, pišem erotična sporočila in to ženski! Da se prelevim v moškega in zapeljujem, si želim žensko. Da bi le uganjala štose, se mi zdi malo prestara. O sebi se tudi sicer ves čas sprašuje, torej bi se morala zdaj še bolj, ko se je zapletla v tak čuden odnos.
Maj 24th, 2007 at 7:57 dopoldne
Prestara? Kdaj je človek prestar za ljubezen?
Hej, 81 let star dedek mojih prijateljev se je poročil z 76 letno babico. Celo prababica je bila. In sem mu rekla, da je pač verjetno praktičen možakar, saj bo sedaj imel gospodinjo pri hiši. Pa dnevi ne bodo tako dolgi. Veš, kaj mi je rekel? Poslušaj dekle, ja kako si pa lahko pozabila na ljubezen. Poročila sva se iz ljubezni, vendar. Oj, kako bodo noči sedaj kratke.
Maj 24th, 2007 at 8:01 dopoldne
Kar se pa tiče stroja. Nekako takole je. Ko se je Eva zanesla, in kasneje na trenutek zavedla svojih dejanj, je bilo že prepozno. In, kot pravijo naši južni bratje:…posle nema kajanja.
Maj 24th, 2007 at 8:13 dopoldne
Ne gre za biti prestar za ljubezen, ampak prestar za naivnost. Dobro, tudi temu se mogoče da ugovarjati, ampak najbrž ne temu, da človek razčisti nekatere stvari pri sebi že prej, recimo, ali ga privlačijo ženske ali moški.
Torej bi to, kar zdaj počne, zanjo moral biti neke vrste šok.
Maj 24th, 2007 at 8:37 dopoldne
Takrat se svoje naivnosti ne zavedaš. Zavedanje, udari šele kasneje. Kot v risanki, ko ti nataknejo oslovska ušesa.
Kar se pa tiče ljubezni med ženskami, saj že menda veš, koliko tvojih prijateljic je to poskusilo?
Maj 24th, 2007 at 8:41 dopoldne
Hm. S temle zadnjim stavkom si vzbudila mojo domišljijo in ti že zaradi tega moram (želim) dati prav.
Maj 24th, 2007 at 8:59 dopoldne
Kar se tiče, mogoče še malo mlajših od tebe…kar verjemi, so mi odkrito priznale.
Maj 24th, 2007 at 9:07 dopoldne
Mlajše, starejše… Kdo bi vedel…
Maj 24th, 2007 at 9:11 dopoldne
Hihihi, to bo lep dan, kajne, pa nikar ne sanjari sredi belega dne, saj veš pazi na promet…
Maj 24th, 2007 at 2:27 popoldne
Rebro, Ajara - zanimiv mi je bil vajin dialog. Oba imata verjetno povsem prav. Lahko je tako, da je Evo internetno leporečenje, preprosto, odneslo. Lahko pa počne to prepolna dvoma, negotovosti, tudi slabe vesti.
Vsekakor računam na končno redakcijo besedila, na pripravo za objavo v knjigi. Zaenkrat so dnevne objave kar pogolten tempo, nočem pa, da bi se mu odrekli tudi zaradi tega, ker se v e-romanu po moje mora čutiti tudi to. Diktat časa, naglica, poršinskost, bizarnost. Tako v jeziku, kot tudi slogu in zgradbi.
No, bomo videli, kak bo dalo to na koncu občutek in rezultat. Za običajne dodelave je zmeraj dovolj časa in so seveda možne.
Maj 24th, 2007 at 11:24 popoldne
o.k. tu pa postaja vroče! ja, vrooooooče!
Maj 25th, 2007 at 8:25 dopoldne
…bi pa že bilo bolje, da bi Eva imela kakšnega korenjaka v postelji, kot pa tale dogodek.
Maj 25th, 2007 at 8:27 dopoldne
Joj, še dobro da ne ve, da jo je sin slišal, videl…brrr
Maj 25th, 2007 at 8:52 dopoldne
Feri - recimo, da ugotovimo, kakšna je Eva po karakterju in trenutnem počutju, po velikem poku - torej ločitvi.
Eva je rastrojena, osamljena, prizadeta osebica, v pač lahko razneslo, če ne bi imela varnostnega ventila.
Do sedaj je poznala samo, delo, dom , družino in svoji prijateljici.
Poleg tega, so jo zavedle, kot pretežni del modernega sveta novodobne elektronske, erotične igrice. Dela pravzaprav tisto, za kar ima čas in ji je bilo tisti trenutek ponujeno.
No, kar tako razmišljam pač.
Maj 25th, 2007 at 8:56 dopoldne
Tiskarski škrat, mi jo je zagodel v drugem odstavku.
Mislila sem, da je Eva kot ekonom lonec, ki potrebuje nekakšen varnostni ventil, če ne bi jo še razneslo. Torej, bi lahko doživela živčni zlom. Zato je pač našla neko uteho v erotičnih igricah preko spleta.
Maj 25th, 2007 at 12:14 popoldne
o.k. v bistvu pa eva počne nekaj povsem človeškega. nisem vedel edino, da tudi ženske to lahko počno ob računalnuku. zdaj vem.
Maj 25th, 2007 at 12:26 popoldne
kar nekaj filmov(normalno holivudskih) obstaja. V njih je prikazan sajbersex, ali kako pač to imenujejo.
Maj 28th, 2007 at 5:32 dopoldne
Joj pa saj sta res čudovita, vidva z Iztokom mislim. Zamenjava priimka, saj v sinopisu ima res drugi priimek, pa to do sedaj ni bilo za opaziti. Torej, zanimiv zaplet, pa njegovi dolarji in USB ključ, mislim, saj ko berem se res težko ugotovi kaj je realni svet in kaj tisti za tem.
In njegova spozaba pri Leni. Res verjamem da Jan vse pomeša in da bo, če vaju tako spremljam in razmišljam po svoje, še prejetno presenečen na koncu, skupaj z Evo seveda.
Skratka enkraten ponoven zaplet, ki je kakor smetana na celotno zadevo, in kar čutim, da se bo sedaj počasi začelo vse odvijati, in da smo res prišli do nekega vrhunca.
Vrhunca, ko se kar tresem.
Junij 2nd, 2007 at 8:52 dopoldne
…res je, dotik ne laže.
Junij 5th, 2007 at 9:03 popoldne
Ringo Star - pojdi na mojo stran Pogovor v copatah in klikni Isidora Bjelica Virtualna kurba. To je odlomek oz začetak njene knjige. Prevedena je v slovenščino in jo dobiš v naših knjižnicah.
Original, pa je še boljši.
Junij 5th, 2007 at 9:10 popoldne
Rebro- tudi ti preberi, vem da ti bo zanimivo. Žal, vam pa cele knjige ne morem predvajati, hm ali pač???!!!