Bodite srečni!
- Kdo je ON v realnem svetu?
- Kakšno identiteto simulira onakijeON v virtualnem svetu?
- Kakšno identiteto simulira onkijeONA v virtualnem svetu?
Feri pravi:
Januar 13th, 2007 at 8:18 popoldne eVsem - namenoma pišem po prvem branju tistih vaših predlogov, ki so se zvrstili po točki Januar 12th, 2007 at 9:27 dopoldne, ko sem se umaknil iz razprave. To pa zato, ker predvidevam, da bom tako lažje povzel za nastajajočo celoto bistvene doneske, k podrobnostim, ki so, moram reči, še kako zanimive, vabljive in intrigantne, pa se bom seveda kasneje vrnil.
Ugotavljam, da soglašamo z idejo, naj sta osrednja protagonista dva:
-ON, ki se v virtalnem svetu identificira kot ONA
-ONA, ki se v virtualnem svetu identificira kot ON
- junaka se v neki točki, za katero verjetno niti ni nujno, da je v smislu klasične zgradbe vrh romana, srečata v realnem svetu in to je zanju vsekakor usodni dogodek
- še kako nas zanima tudi, kaj se zgodi z junakoma in njunim razmerjem v realnem svetuProsil bi, da te dorečene postavke, oziroma skupno postavljene okvirje v nadaljevanju upoštevate.Sledijo vprašanja, na katera je bilo v gornjih komentarjih verjetno deloma že odgovorjeno, izmenjava mnenj pa bo verjetno še marsikaj dodala.- Kdo je ONA v realnem svetu?
- Kdo je ON v realnem svetu?
- Kakšno identiteto simulira onakijeON v virtualnem svetu?
- Kakšno identiteto simulira onkijeONA v virtualnem svetu?In verjetno bi bilo dobro začeti kar od začetka. Prozaično, praktično, pač. Junaka poterbujeta tudi imeni, psevdonima, status, idr. Vse to mora biti postavljeno tako prepričljivo, da bo za bralca verjetno.
Januar 15th, 2007 at 7:15 popoldne eEJ, TOLE, KAR JE ZAPISAL fafaron BI KUVERTIRAL KOT ZELO PREPRIČJIV ZAČETEK IN ZAPLET!Ona piše blog, zelo osebno, piše ga kot on, in ji pač nekdo, zato da se ji morda približa, vedno komentira, ampak pod nickom ženske, z željo in pričakovanjem, da se ji bo morda tako bolje približal. In si začneta še sama dopisovati, ona pogreša tolino, on ji piha na dušo, in ji tako postane bližji. Njej je všeč, da jo še ena ženska razume, in zato nadaljuje naprej.KAJ PRAVITE?
MOJ UVODNIK, STRAN ŠT. 1
Priznam, naše skupne priprave na ubeseditev tematike, ki jo izklicuje naslov »e-junak našega časa«, sem nameraval začeti iz točke 0. No, težava je seveda v tem, da to pri ustvarjanju potem ni nikoli zares možno. V tem primeru pa je eden izmed razlogov zagotovo tudi Esej o prisilni sreči, avtorja Pascala Brucknerja, ki je v izvirniku izšel leta 2000, pri nas pa ga je leta 2004 v zbirki Claritas natisnila Študentska založba. Prav ta razprava, vsaj po mojem mnenju, spregovori o nečem, kar »junaka našega časa« še kako zadeva. Zajeto je v odlomku, ki ga pripenjam, zato te niti ne napeljujem k branju, temveč me zanima predvsem tvoje mnenje?
Zamislimo si današnje mladeniče ali mladenke od vsepovsod in najrazličnejših prepričanj, ki komaj čakajo, da bi začeli novo dobo in naredili križ čez ruševine strašljivega 20. stoletja. V življenju želijo uresničiti svoje pravice, za začetek pa si hočejo ustvariti življenje, kot ga sami želijo živeti, saj so prepričani, da je obilje dosegljivo prav vsakemu. Že od najzgodnejšega otroštva so jim govorili: »Bodite srečni!«, kajti danes ne delamo več otrok, da bi jim posredovali vrednote ali duhovno dediščino, ampak zato, da bi na zemlji pomnožili število srečnih.
Bodite srečni!
Naj se ukaz zdi še tako dobronameren, ali obstaja kakšen drug, ki bi bil bolj protisloven, bolj strašljiv? To je ukaz, ki se mu je toliko teže izogniti, ker je brez predmeta. Kako lahko vemo, ali smo srečni? Kdo določa normo? Zakaj je treba biti srečen, kako to, da ima to priporočilo obliko ukaza? In kaj naj rečemo tistim usmiljenja vrednim, ki priznavajo: »Ne uspe mi«?
Prisilno srečo torej razumem kot ideologijo, ki je značilna za drugo polovico 20. stoletja in ki vse presoja na podlagi tega, ali nekaj ustvarja ugodje ali neugodje, kot ukaz, da je treba biti vzhičen, vse tiste, ki se ne uklonijo, pa osramotiti in jim zbuditi občutek nelagodja. Dvojna zahteva: po eni strani je treba od življenja iztržiti kar največ, po drugi pa moramo biti nesrečni in se kaznovati, če nam to ne uspe. Najlepša ideja, kar jih je kdaj obstajalo, je tako sprevržena: vsak ima možnost, da obvlada svojo usodo in izboljša svoje življenje. Kako se je emancipatorsko geslo razsvetljenstva, pravica do sreče, lahko sprevrglo v dogmo, v kolektivni katehizem?
Pascal Bruckner: NENEHNA VZHIČENOST, Esej o prisilni sreči
Kaj meniš? Je lahko taka psihološka in socialna situacija nekaj, kar “junaka našega časa” lahko kakor koli zadeva? Ali pa je njegov izhodiščni problem po tvojem mnenju nekaj povsem drugega?
Januar 10th, 2007 at 7:25 dopoldne
Se “junak našega časa” zaveda nakazanega izhodiščnega problema? Se bo zgodba e-romana začela v knjižnici, v polmraku med knjižnimi policami, ko junak, iščoč Byrona, naleti na Brücknerjev esej, ki ga je osebje pomotoma odložilo med poezijo?
Januar 10th, 2007 at 9:06 dopoldne
Bojim se, da pri tem romanu kaj veliko ne bom mogel pomagati, globoko pisanje ni bila nikoli moja močna stran…
Januar 10th, 2007 at 9:41 dopoldne
Se strinjam s teboj, kajti moje življenje je srečno le med sebi enakimi - med mojimi otroci in vnuki in seveda če lahko komu prikličem srečo na obraz - v tistih daljnih siromašnih krajih ali siromakom med nami…
Januar 10th, 2007 at 9:47 dopoldne
AleX van der Volk - napaka, strah je odveč, David Linch bi dejal “reči niso take kot se zdijo”, poznam tvoje bloge, prebiram jih že kar nekaj časa, ko je kdo tako pismen kot ti, globine ali plitvine sploh niso vprašanje, pa tudi pri e-romanu ne bo šlo za to. Razen tega: na tvojih blogih je že veliko nakazano tudi o tem, kdo je lahko junak našega časa. Če odvoliš, te bom včasih citiral? Pa oglasi se še s svojim njenjem, saj smo šele na začetku…
Januar 10th, 2007 at 9:52 dopoldne
Voyager - Se “junak našega časa” zaveda nakazanega izhodiščnega problema? - zadel si žebljico, kot rečemo, zastavil si vprašanje, ki sem ga nameraval postaviti šele čez nekaj dni. Ampak prav, kaj meniš ti?
Januar 10th, 2007 at 9:58 dopoldne
Majda - te razumem, ampak formulacija “moje življenje je srečno” se mi zdi zelo posrečena. Ponavadi rečemo kar “srečen sem…”
Januar 10th, 2007 at 10:17 dopoldne
O.K. po moje so junaki našega časa ljudje, ki sami sebe prodajajo kot vsebino. naj pojasnim: v našem medijskem prostoru se giblje neznosno število tipov, ki ne počnejo nilč drugega, kot da se kažejo. no, punce kažejo obline, tipi pa face. v teh resničnostnih šovih, recimo. postanejo zvezde, ne da bi sloh kaj pametnega počeli v življenju. čez čas postanejo tv voditelji. ali pa pevci na plejbek. a štekate? to se mi zdi res fenomen našega časa. ne rabiš vedeti nič, glavno je da se rineš. zdaj pa, ali so ti ljudje srečni? po moje so na koncu zelo nesrečni…
Januar 10th, 2007 at 10:47 dopoldne
Bodite srečni…
V svojem srednje kratkem življenju sem ugotovila, da biti srečen izredno dolgočasno in neustvarjalno počutje. Seveda, tisti prvi občutek je veličasten, mišice se omehčajo in v ustih ti pusti sladko maslen okus…Ampak, kaj ko traja le kakšnih deset minut!?
Januar 10th, 2007 at 10:48 dopoldne
Pardon! Da JE biti srečen…
Januar 10th, 2007 at 10:50 dopoldne
In, hehe, kako možgani včasih po svoje preberejo…na hitro sem prebrala EROTOMAN…mislim, bogpomagaj!!
Januar 10th, 2007 at 11:55 dopoldne
Nataša - bogpomagaj! - in kako popotem avtorji eromana pomislijo, ali se v tej tvoji miselni zmoti, ki seveda izhaja iz nezavednega, morda ne skriva kak pravšnji napotek za nadaljevanje…
Januar 10th, 2007 at 12:42 popoldne
Ringo Star - Pravzaprav povsem razumem, kaj praviš in zdi se mi zelo zanimivo. Kdo so naše tovrstne medijske zvezde? Kaj vemo o njih? Katera so vodila njihovega “uspeha” in kakšna so ozadja? To sceno sicer deloma poznam tudi od blizu, a prav zanimivo in intrigantno bi se mi zdelo ob izbiri teme zaviti v tej smeri… Dobrodošlo bi bilo kako neposredno pričevanje… Morda kaka resnična zgodba…
Januar 10th, 2007 at 1:02 popoldne
@Feri: zadel si žebljico, kot rečemo, zastavil si vprašanje, ki sem ga nameraval postaviti šele čez nekaj dni. Ampak prav, kaj meniš ti?
Kako začeti? Z zgodbo ali z izgradnjo karakterja junakov?
Lahko si predstavljam japija, ki išče “visoko pesem”, s katero bi naredil vtis na svojo snobovsko izvoljenko, ki jo v kratkem namerava zaprositi za roko. Je razgledan, načitan, a čustveno hladen. Poroka zanj ne bo potrditev ljubezenske zveze, ampak pogodba, s katero bo zlezel klin više na družbeni lestvici.
Dilema - je tak od nekdaj, torej ali gre za človeka, ki mu je bilo vse (materialno) položeno v zibelko, ali pa je ta naš junak - s temno skrivnostjo - začel iz nič.
Bolj se nagibam k drugi možnosti; lahko gre konec koncev za nekdanjega idealista, ki je na silo zatrl dobro v sebi in ki ga nepričakovano srečanje z Brucknerjevim delom pripelje do osebnostnega razkola.
Zveni - in je - stereotipno, a drugače ne znam.
lp
Januar 10th, 2007 at 1:32 popoldne
kaj se tu dogaja?
vedno pridem, ko je že skoraj vsega konec.
sem iz nočne, pravkar sem se zbudila in po naravnanosti te objave bi morala biti srečna (ker sem se zbudila), jaz pa sem le čisto pofedlana, zlomljena in če ne bom popila dve šalici kave, bo ostala moja družina brez kosila. me zanima, če bi rekli: ah mami, ti se ne sekiraj… mi smo srečni že zato, ker si, nič hudega, če bomo malo lačni…..
p.s.
pozdrav vsem, ki so prebrali enako kot Našataša…. , jaz tudi, hehehe
tako. zdaj grem pa brat, kaj ste napisali.
Januar 10th, 2007 at 1:51 popoldne
Nič ni bolj nespodobnega kot sreča…je izjavil menda Zoran Predinov. Pa imamo še eno povezavo med srečo in erotomanom.
Mah - jaz tudi ne vem, kaj se dogaja, ampak se mi pa močno dozdeva, da sem vse bliže slavi.
Januar 10th, 2007 at 1:51 popoldne
Ti bi bila tudi odličen lik za junakinjo eromana
Januar 10th, 2007 at 1:54 popoldne
Mah - ne, ni konec, tokrat je zanesljivo šele začetek, ki bo še kar nekaj časa trajal, namreč začetek. Čisto v redu je tudi, da sta z Natašo na moji strani, tudi jaz namreč berem narobe in mogoče se bo v eromanu to poznalo.
Voyager - Kako začeti? Če je vprašanje, ali z zgodbo, ali z izgradnjo karatkerja junakov, potem v prvi vrsti predlagam, da skušamo razpravljati najprej o temi, ki bi nas vse skupaj najbolj zanimala ali vznemirila.
V tvojem nastavku zgobe:
“Lahko si predstavljam japija, ki išče “visoko pesem”, s katero bi naredil vtis na svojo snobovsko izvoljenko, ki jo v kratkem namerava zaprositi za roko. Je razgledan, načitan, a čustveno hladen. Poroka zanj ne bo potrditev ljubezenske zveze, ampak pogodba, s katero bo zlezel klin više na družbeni lestvici.”
…zaenkrat vidim primer kakega stranskega protagonista, kar pa pravzaprav ni malo. Sranil bom predlog v predal, kjer bo počakal, ali mu boš še kaj dodal, ali bodo pa kaj dodali drugi. Jaz bi razdelal, recimo, to, zakaj potrebuje to “visoko pesem”? Ali vidi v njej nekaj, kar sam ne more “proizvesti”, ali verjame v čarobno formulo te “visoke pesmi”, ali pa je v tem, da jo potrebuje v trenutku, ko želi doseči nekaj tako “visokega”, kot je snobovska izvoljenka, nek njegov bistveni manjko, ali frustracija.
Vsem - pa še informacija: nocoj ob 21h bomo na RGL rekli kaj več o e-romanu. Prisluhnite, če imate čas.
Januar 10th, 2007 at 2:22 popoldne
Spletičnik, ne vem, mogoče bi bila Margareta boljša…
Januar 10th, 2007 at 2:27 popoldne
Hm, Feri, kaj pa če bi se najprej odločili za žanr, pa za SPOL glavne junakinje?
Januar 10th, 2007 at 3:24 popoldne
Nataša - za žanr smo se že odločili, reče pa se mu: e-roman. Edino odgovor na vprašanje, kak žanr pa to sploh je, verjetno še ne poznamo. No, že tudi vidim, da to sploh ne bo problem, vsekakor pa ne bo naš problom.
Tole: “nespodobna sreča” in “erotoroman” bom pa dal v predal. Občutek imam, da nam bo kasneje nekje priošlo še kako prav. Pa tudi tole bi bilo lahko zanimivo, če bi bil SPOL GLAVNE JUNAKINJE MOŠKI.
Vsem - danes ne bom več komentiral vaših mnenj, moram po nekih nespodobnih opravkih, a jutri bom zato toliko bolj navdahnjen za branje.
Januar 10th, 2007 at 5:43 popoldne
opajade. on bo užival (nespodobni opravki so lahko samo še urejanje papirjev na banki ali na davčni….) mi bi pa pisali?
hm. kdo je zdaj srečen tu?
Januar 10th, 2007 at 9:06 popoldne
Dobra ideja tole :). Z zanimanjem bom bral. Mogoče bi pa že v štartu naslov spremenili v e-junakinjo
Januar 10th, 2007 at 9:12 popoldne
Junak našega e-časa je lahko, na primer, internetni odvisnež, takšen, ki bi ga Japonci razumeli pod fenomenom hikikomori (pojav družbenega umika). No, resda ni nujno, da je že tako zelo ekstremen in se je že hermetično zaprl med štiri stene, morda bi se to zgodilo postopoma v romanu. Prav tako ni nujno, da je junak moškega spola, čas, ki ga živimo, je, vsaj zdi se tako, čas ženske, a takšne, ki izgublja svojo ženskost. Moško in žensko se nista še nikoli tako zelo srečala, zato bi se lahko v »erotoromanu« poigravali tudi s spolom: v realnem svetu naj bo nekaj, v spletnem nekaj drugega, igra s spolom ni končno nič drugega kot iskanje sreče, ali ne? A niso tako rekle Sestre?
Povsem mogoče je, da si je junak(inja) NENEHNO VZHIČENOST, Esej o prisilni sreči Pascala Brucknerja naročila po internetu, potem ko je pred leti (morda dvema, ne vem točno) Pascalu Brucknerju prisluhnila med njegovim obiskom v LJ … Morda se je, potem ko je delo prebrala, odločila za (prisilno) srečo v internetnem svetu …
Januar 10th, 2007 at 9:39 popoldne
Definicija junaka? Je to nekdo, ki je nekaj lepega, pogumnega naredil in ga vsi slavijo? Je to lik iz kung - fu filma, ki mora biti na začetku dobro pretepen, da potem lahko vse premaga? Je to človek, ki je junak samo s svojim obstojem - oči sinu, fant dekletu?
Sem jaz junak?
Januar 10th, 2007 at 10:34 popoldne
Junak = nekdo, ki je porinjen na marginalo družbe, z nizkimi prihodki in slabim življenjskim standardom. Ima družino z dvema (ali več) otrokoma. Kljub tegobam življenja, najde čas za dobrodelnost, prijaznost in otrokoma po več mesecih varčevanja kupi lego kocke, ki sta si jih tako želela. To je junak. Zame.
:blush:
PS: Da, že od nekdaj sem zaljubljen v ruski realizem. Jevgenij Onjegin per siempre!
Januar 11th, 2007 at 8:02 dopoldne
Kaj pa če bi šli v cyber punk? Mislim, da je Vivi zaštartala v to smer (všečno)?
Januar 11th, 2007 at 8:07 dopoldne
Ker cyberpunk ni ravno prisoten pri slovenskih avtorjih..pač nekaj novega.
Januar 11th, 2007 at 8:37 dopoldne
Junaki našega časa so pionirji prihodnosti, ki so v očeh sedanjega sveta kot pankerji že pretekle ere. Vzemimo za primer junake Coelhovega Zahirja, brezdomce, ki so se odločili za izhod iz neizbežnega pehanja družbe po krivulji končne nesreče. V bombardiranju idej o sreči in zadovoljstvu, o pozitivnih mislih in o tem, kako nas obdaja vesoljna energija ljubezni, se je človek, zaradi prisotnosti te nemalokrat absurdne ideje o individualnem spreminjanju zunanjega sveta, zatekel za švicarsko visoke ograje lastnega doma, kjer v domenah kvazi sveta živi novo, sanjsko življenje. Junaki našega časa so torej ljudje volje in moči, ki z drugačnim, bolj subtilnim pristopom začenjajo živeti svoje življenje. Vsi smo intelektualni prostituti današnjega časa, a še vedno po svoji volji. Junaki našega časa se odločijo drugače.
Januar 11th, 2007 at 10:16 dopoldne
Vivi - “v realnem svetu naj bo nekaj, v spletnem nekaj drugega”, namreč junak e-romana - ta tvoja ideja, se mi zdi, je izjema in ponuja sijajne možnosti. Na eni strani izhaja iz realnosti, ki se najverjetneje že dogaja, predvidevam, da je mogoče pridobiti tudi pričevanja in neposredne izkušnje blogarjev, na drugi strani pa sproža domišljijo in omogoča spletanje zgodbe in nato tudi prepltanje dogajanja v več smereh. Nekako že sama po sebi pa narekuje tudi igro s spoloma, ki se ve že v večih komentarjih pokazala kot ena izmed zanimivih možnosti.
Januar 11th, 2007 at 10:26 dopoldne
JazbecIzpodVitrine - poglej moj gornji odgovor Vivi - zaintrigirala me je misel, kako bi tvoje idejno izhodišče vkomponirali v razpostavo, ki jo predlaga. Verjetno imamo več možnosti, a občutek mi pravi, da bi bilo dobro vložiti kaj napora v tej smeri. Tudi zaradi tvojega stavka: Junaki našega časa se odločijo drugače.
Januar 11th, 2007 at 10:28 dopoldne
Nataša - ali lahko poveš kaj obširneje o cyber punk, ali nas napotiš v območje, kjer se lahko dodatno informiramo?
Januar 11th, 2007 at 11:07 dopoldne
Tak a junak in ja mora nujno imeti več osebnosti. to je zahteva današnjega časa. Obvladati mora ulico, družinsko in korporacijsko življenje. Hkrati. Tukaj ne mislim kakega superheroja ampak človeka, ki se je sposoben kameleonsko prilagoditi trenutnemu okolju.
Januar 11th, 2007 at 11:08 dopoldne
Še to, Cyberpunk se mi zdi žanr preteklosti. če hočemo sodobno sceno, moramo dlje od tega.
Januar 11th, 2007 at 12:03 popoldne
pri vsem tem bi vas vse skupaj prosila samo to, da junak naj ostane še vedno Človek. glede na vode, kamor ste tako hrabro zaplavali, se bojim, da ga boste oklestili v minimalizem umetnega diha računalniškega ekrana. in ga napotili izključno v silicijsko dolino.
Januar 11th, 2007 at 12:34 popoldne
Hun - sledim ti, mneneje se mi zdi uporabno, “v realnem svetu naj bo nekaj, v spletnem nekaj drugega”, pravi Vivi, in če izhajamo iz te nedvomno vabljive možnosti za vzpostavitev zgodbe, ki že sama po sebi vsebuje najrazličnejše konfliktne možnosti, je kameleonsko prilagajanje zagotovo nekaj, kar lahko uporabimo. Pač, tako ali drugače. Kot nek junakov modus, ali pa kot nekaj, kar ga postopoma privede v konflikt, recimo, ko tega “ulico, družinsko in korporacijsko življenje” več ne more obvaldati. Recimo, no?
Januar 11th, 2007 at 12:41 popoldne
Feri, misli mi bereš.
Januar 11th, 2007 at 2:21 popoldne
se popolnoma strinjam z mahovo, junak ali junakinja mora biti iz krvi in mesa. elektronski alter ego je lahko samo začimba, ne pa main flavour.
Januar 11th, 2007 at 2:29 popoldne
Hun - v odgovoru Mahu pa si ti prehitel moje misli. Seveda ji pritrjujem, “Človek” naj ostane zapisano z veliko začetnico, saj brez te imanence tako in tako ni nikdar nastalo kaj vrednega in se tudu v e-romanu ne more zgoditi.
Januar 11th, 2007 at 2:44 popoldne
Pozdrav vsem. Kaj pa ljubezen. Prosim, ali je je lahko zgodba ljubzenska? Junak ali junakinja naj se zaljubi. Potem pa, kakor koli že bo. Prosim, prosim, prosim!
Januar 11th, 2007 at 2:52 popoldne
Vidim, da smo enotni, da se je z Vivino idejo mogoče poigravati na milijon načinov. Moja ideja, da se junaki odločijo drugače, bi lahko nastopila ob junakovem preboju dna, torej v tistem trenutku, ki bi metaforično lahko odražal samo stanje današnjega sveta, ki junake našega časa sili v življenje, za katerega se zavoljo lastne osvoboditve odločijopovsem spontano . Zgodba, ki bi prepletala virtualno resničnost z resnično virtualnostjo, hkrati ponuja tudi neskončne možnosti psiholoških poslastic njenih ustvarjalcev.
Januar 11th, 2007 at 3:17 popoldne
sede mi tudi že opisana ideja da je glavna junakinja on. raziskujmo dvospolnost vsakega posameznika. vsi imamo moško in žensko plat. v enih situacijah funkcionira oseba kot moški, v drugih kot ženska. kdo je junak, ona ali on? oboje?
kako zgleda hibrid življenjskih zgodb vseh ki tole pišemo? permutacije…
npr: junak ima moje nočno življenje, mahovo dopoldansko življenje in jazbečevo popoldansko življene? (samo odpiram možnosti). imamo fino področje za mešanje koktejlov posameznih resničnih zgodb in fantazij. kakkšna je zgodba petdesetletnika s kariero in tremi otroci, ponoči pa je dvajsetletna prostitutka? (ne me jemat dobesedno, samo razmišljam).
Januar 11th, 2007 at 4:33 popoldne
OBROBNI KOMENTAR: Zanimivo je, da se nam ob skupnem snovanju dogajajo nekatere reči, ki sicer praviloma spremljajo tudi moje individualno ustvarjanje v fej fazi nastajanja daljšega, ali pač romanesknega teksta. Začeli smo razmišljati komplesno. Ob iskanju teme, ki bi nas ustvarjalno vznemirila in pritegnila, že obenem razmišljamo o junaku, zgodbi, njeni zgradbi, pripovednem načinu in sploh o tem, kako bi se dalo vse to najbolje povedati. S tem seveda ni nič narobe, to sproža ustvarjalni nemir in nam bo kasneje zagotovo še kako pomagalo. Pomembno pa vendarle je - in tudi s tem je tlakovana pot do končnega učinka - da smo v tej fazi čim bolj temeljiti. Povsem praktično to pomeni, da se moramo še sprehoditi po t.i. horizontali nastajajočega romana, torej po tistem, kar opisuje socilani in družbeni kontekst. Glede časa dogajanja sicer verjetno ni že od začetka neznake. Umestili ga bomo “v naš čas”, v sočasnost, ali pač sodobnost. Kraj dogajanja bo verjetno naše neposredno okolje in virtualni svet, ki nam je tako ali drugače dosegljiv. A tu se seveda že lahko porajajo vprašanja, na katera je pred začetkom treba odgovoriti. Zanimivo se lahko, zdi naprimer, vprašanje, ali lahko konkretno domače, pač slovensko okolje, s konkretnimi kraji in prostori, ponudi dovolj prepričljivo ozadje? Po moje lahko. Narekuje se mi sicer urbano okolje z nekaterimi idiličnimi krajinskimi izpsotavami, ki so lahko atraktivne s svojo novodobno ali tradicionalno mitologijo. Recimo: kam naj gre junak, če gre čez vikend v gore? Kateri vrh v Sloveniji je več kot gora? O čem lahko spregovori kot metafora? Ga lahko kasneje uporabimo kot simbol? Ipd. Predlagam torej, če seveda dovolite, če ideje ne bodo premočne, da bi jih smeli ta hip zamolčati, da se vsaj še nekaj časa ukvarjamo tudi s tem. Do nedelje bom medtem pripravil nekakšen povzetek razprave, oziroma bom skušal pokazati na tiste bistvene povdarke, ki bodo po mojem nenju lahko zaznamovali nadaljevanje.
Januar 11th, 2007 at 8:11 popoldne
Hvala, da je šela moja pripomba med najbolj srčno izražene želje. Hotela sem samo reči: Ljubezen, strast, hrepenenje, brez tega še ni bilo dobrega romana in ga tudi ne bo.
Januar 11th, 2007 at 9:11 popoldne
Recimo, da je junak našega časa moški, na prvi pogled nekakšen navadnež, poln težav z identiteto, ki morebiti celo nekoliko spominja na Kafkovega Gregorja Samso. Njegov vsakdanjik zaznamujejo samost in osamljenost, neodločnost, težave pri navezovanju stikov, povprečnost: pa naj gre za uspeh v službi ali pri ženskah, najsi za način življenja, končno tudi za fizično podobo. Nikakor se mu ne »odpre«, kot da ga nekaj tišči v povprečnost. Toda v 21. stoletju je naporno biti povprečen, zato se (kot predlaga JazbecIzpodVitrine) ODLOČI, odloči, da bo postal nekdo drug. Polizal si bo rane, ki mu jih je odprlo življenje. Zdolgočaseni in neodločni moški se – v virtualnem svetu – spremeni v življenja polno žensko. Je lepa, uspešna, postala bo še prepoznavna … – torej mora biti tudi srečna. Bloga pod ženskim imenom, domisli si novo podobo, sproščeno po žensko klepeta, tudi flirta, zaživi pravo paralelno življenje (obiskuje virtualne bare, se dogovarja za zmenke, pozor Julija Prešernova! – celo spolno občuje: virtualno, kajpada). Ugodje je tolikšno, da se naš junak vse raje zadržuje v spletnem svetu, stanovanja skorajda ne zapušča več, vse bolj se utaplja v svoj lik … Toda: svetova se večkrat nevarno približata, včasih tudi trčita, enkrat usodno, tedaj se junak ODLOČI še drugič …
Feri, po mojem mnenju je slovensko okolje primerno za zgodbo, o kateri razmišljamo. Že če pogledamo po našem blogerskem prizorišču, lahko vidimo, koliko se nas skriva za psevdonimi, internetne zmenkarije pa so tudi nekaj običajnega. Obenem pa je še res, da smo se vsaj ljudje v mestih že tako zelo odtujili drug od drugega, da je povsem mogoče, da se je kakšen sosed že zaprl med štiri stene, pa tega nismo opazili.
Januar 11th, 2007 at 10:48 popoldne
Vivi - pomagal si mi do prebliska, ki je sicer morda trivialen, a si ne morem kaj, da ga ne bi vsem skupaj ponudil kot vabo. Zapisal jo bom povsem shematično:
- Osrednja protagonista sta DVA, ON in ONA
- ON se, iz ralogov ali nagibov, ki jih moramo še domisliti, na spletu identificira in predstavlja kot ONA
- ONA se, iz razlogov in nagibov, ki jih moramo še domisliti, na spletu identificira in predstavlja kot ON
- s tako, predrugačeno identiteo, se zapleteta v intenzivno “spletno” razmerje, ki se postopoma poglablja. Recimo, iščeta se po blogih, se navežeta drug na drugega, vse bolj intimno komunicirata, vse to ju končno privede do zmenka v realnem svetu, na katerem ugotovita, da je ONA Z BLOGOV v resnici MOŠKI, in pa seveda ON Z BLOGOV v resnici ŽENSKA
- zopet sta torej lahko par, le da zdaj trčita druga ob drugo pravi spolni in siceršnji identiteti
In potem: recimo, da je to šele vrh romana-zgodbe, ki ji mora ob klasični zgradbi slediti še t.i stopnjevanje navdol. Porajajo se številna vprašanja, ki jih lahko rešujemo na komičen, ali povsem zresnjen način. Zastavil bom nekaj možnih vprašanj.
- kaj se zgodi, če se kot taka, s svojo pravo spolno identiteto potem več ne ujemeta?
- sta si fizično sicer celo privlačna, a se zdita drug drugemu po karakterju povsem nemogoča?
- so vmes kake druge ovire, eden je poročen, ali kaj drugega?
- si želita nazaj ljubimkanje v virtualnem svetu, obenem pa spoznavata, da taka vrnitev več ni mogoča?
In ko takole razmišljam naprej: bil bi to roman o izgubljeni ljubezni, želji, strasti in hprepenneju, ki je ni mogoče več obnoviti.
Noro! Ali?
Januar 12th, 2007 at 12:43 dopoldne
[…] · Feri pravi: Januar 10th, 2007 at 9:47 dopoldne […]
Januar 12th, 2007 at 2:59 dopoldne
ekola, naj še sam malce dodam …
ker delujem bolj na siolu, se le občasno vključujem v debate, vendar se mi ta glede na prebrane komentarje zdi zelo zanimiva!
bom malce po točkah naštel - nikoli nisem bil analitičen tip, vendar se mi zdi, da me boste tako malce bolj razumeli
1. junak ima problem(e) - zdi se mi, da je tole že nekakšna stalnica za junake. Junak ne more biti nekdo, ki nima problemov - seveda, saj bi jih čene imel že vse rešene!
Vendar če že ima problem, naj bo torej ta problem neke vrste inovativen, nov, tak “udaren”, da nas bralce zabije …
Lahko ima tudi kakšno skrivnost …
2. Upam da ne bomo zabredli v kaj podobnega kot film v katerem igra Gibson in Meg Ryan mislim da - You’ve Got Mail! Mi ni bil preveč všeč!
3. Zafrustriranost, netočnost, nespečnost, brezdelje, nedokončane stvari, polna glava idej, a kaj ko nikoli nobene ne uresniči - junak mora imeti nekakšen “primanjkljaj”, nekakšno hibo, ki je ne pozna, vendar se mu svita, kaj bi bilo lahko z njim narobe.
4. realni svet za njega ne obstaja - ne dobesedno, le kot fraza. Bolj začenja ceniti prijatelje iz virtualnega sveta. Za mnenje drugih se ne zmeni oziroma najprej vpraša na internetu - internet pridobi neke vrste zanesljivost, mu zaupa.
5. Začenja komunicirati z internetom in ne z ljudmi preko njega. Namesto, da bi se posvečal in pogovarjal z ljudmi “pomeša” prave ljudi s svojimi fikcijami, nihče ga ne razume več, …
6. grem spat! vseeno, nekaj idej je … bomo videli kako naprej
lp
pikec85
Januar 12th, 2007 at 7:45 dopoldne
Feri, pikec, vivi, Primičeva: všeč mi je. zelo…. mislim, da so ljubezen, želja, strast in hrepenenje najboljša semena za setev pomladanskega polja, ki je pravkar zorano in tako lepo pripravljeno. vsekakor upam, da vse ne bo preveč tragično. ne zanj, ne zanjo.
p.s.
komaj pa čakam stopnjevanje navzdol
Januar 12th, 2007 at 8:41 dopoldne
Mah - stopnjevanje navzdol, da, soočanje z neobičajno situacijo, vsekakor ni nujno tragično, lahko je tragi-komično, lahko je tudi nadvse komično. vse možnosti so odprte, čakamo predloge, namige, ideje, domisleke…
Januar 12th, 2007 at 8:49 dopoldne
314kec - “junak mora imeti nekakšen “primanjkljaj”, nekakšno hibo, ki je ne pozna, vendar se mu svita, kaj bi bilo lahko z njim narobe” oziroma za oba junaka bi morali iznajti tisto prishično lego, ki ju žene v akcijo. Deloma si, recimo, to že nakazal pod razdelokom 4. in 5., no morda lahko še razdelaš, koristilo bi nam, se mi zdi.
Ob tem pa, tudi ta tzvoj napotek bigotovo morali upoštevati : “Vendar če že ima problem, naj bo torej ta problem neke vrste inovativen, nov, tak “udaren”, da nas bralce zabije …”
Prav zato namreč pri ustvarjanju gre: bodimo novi, drzni, provokativni, brez samocenzure!
Januar 12th, 2007 at 9:25 dopoldne
Alex van der Volk - prebral sem tvoj novi blog, na zdravje, zmagal si, pridruži se nam, ko boš začutil…
Vsem - vrnem se v soboto zvečer. Želim si, da bi se medtem brez moje mediacije veliko novega.
Januar 12th, 2007 at 9:27 dopoldne
Vsem - torej: BREZ MOJE MEDIACIJE NABRALO VELIKO NOVEGA!
Januar 12th, 2007 at 10:06 dopoldne
[…] Feri pravi: Januar 11th, 2007 at 10:48 popoldne Vivi - pomagal si mi do prebliska, ki je sicer morda trivialen, a si ne morem kaj, da ga ne bi vsem skupaj ponudil kot vabo. Zapisal jo bom povsem shematično: […]
Januar 12th, 2007 at 11:02 dopoldne
Glede na to, da gre za prvi slovenski e-roman v svojstveni obliki, se strinjam z Vivi, da bi se lahko umestilo dogajanje v slovensko prizorišče. Opis življenj glavnih protagonistov, kot predlaga Feri, bi lahko bil, zaradi nadaljnjega zapleta in (ne pretirane, a očitne) dvojnosti življenj, intriganten, izzivalen in tako dalje; če vzamemo preprost predlog, da je moški prostitut, ki je v realnem življenju omejen na štiri stene svojega lepo urejenega stanovanja, na videz dobro situiran moški, ki se je odločil, da bo materialno podkrepil svoje življenje s “preprosto” stvarjo - seksualnimi užitki. Svojih spolnih fantazij, ki ga dolgočasijo, na elektronski način ne izraža, temveč jih hlastno nadomesti s tistim, kar mu v življenju največ manjka, t. j. s čustvi. Živi torej virtualno življenje popolne ženske (predlog Vivi). Na drugi strani ženska, ujeta v letih, ko bi po zatrjevanjih vseh prijateljev itd. morala imeti že moža, otroke itd., izhajajoča iz tradicionalne družine, zafrustrirana itd., vendar izjemnih kvalitet (osebnostnih in fizičnih), prav tako odkrije elektronski svet, kamor se potopi in izživi svoje fantazije, ki jih v realnem svetu nikoli ni smela niti ni upala odkrivati, tu pa je vse mogoče, saj je njena identiteta skrita.
Predlagani konkretnejši predlogi upam da ne prehitevajo čas
Jazbec je imel sicer v mislih popolnoma druge ideje - “odloči” pomeni, da Junak ne živi po standardih družbe temveč v popolnem nasprotju, ne kot upornik temveč predstavnik novih idej za drugačen pristop k življenju; v nasprotju z iskanjem prisilne sreče v instantnih ponudbah sodobnega sveta bi junak lahko subtilno vzbujal srečo v ljudeh, da bi občutili, da je le-ta že v njih in da je to stvar odločitve.
Januar 12th, 2007 at 11:35 dopoldne
In kdaj bo ta naš junak dobil konkretno ime?
Januar 12th, 2007 at 11:37 dopoldne
samo kot razmislek…
Z digitalizacijo je vse mogoče. To je svet spektakla, iluizije, doživetij.
Med materialnim in virtualnim svetom je realnost kreirana. Z digitalizacjo postane svet interaktiven in samo v interaktivnosti junak lahko kreira, simulira, oblikuje samega sebe, projecira svojo sanjsko podobo ali pa postane digitalni klon v n dimenziji neskončnih kombinacij 0 in 1. Čista informacija, ki se nikoli ne konča.
Junakova digitalna podoba obstaja kot platonski ideal, generirana kot čisti zakon.
Ideal pa se izkaže kot čista simulacija.
Junakova misel kreira njegovo resničnost. Je produkt trenutka. Njegov spomin je emozionalen pa tudi materialen, podvržem napakam. Digitalna podoba pa ne vsebuje materije, zato nima napak. Lahko se klonira.
On je tisti, ki kreira svojo zgodbo, ki izbira, vrednoti, postavlja merila itd. tako v materialnem fizičnem svetu, virtualnem imaginarnem svetu in v duhovnem energijskem svetu. Postane akter. Njegova pot je linerana, tudi v virtualnem linku. V multi dimenzijonalnem prostoru se lahko vrne na začetek oz. sam vase ali pa premaguje lastne omejitve. V četrti dimenziji namreč poti nazaj ni.
Če za e-junake zgodbe to velja, kakšno vlogo imajo potem čuti, kam izginejo nianse in kdo ima moč?
Citiram JazbecaIzpod Vitrine: … predstavnik novih idej za drugačen pristop k življenju; v nasprotju z iskanjem prisilne sreče v instantnih ponudbah sodobnega sveta bi junak lahko subtilno vzbujal srečo v ljudeh, da bi občutili, da je le-ta že v njih in da je to stvar odločitve.
… torej mi sami, kreatorji in akterji
Januar 12th, 2007 at 12:34 popoldne
Superlepo ste štartali, e-roman je očitno hitro privabil nove blogarje, začele so se pojavljati strokovne besede, modre misli, tujke…hm, zadeva postaja resna…in kaj naj vam rečem: Srečno in upam, da boste spacljali nekaj zelo bralnega!
Sayonara!
PS O cyberpunku in kultnem pisatelju Stephensonu si lahko preberete v Wikipediji oziroma kot je nekoč rekla pokojna (?) Milka Planinc: Guglajte!
Januar 12th, 2007 at 1:17 popoldne
…krate preblisk
ON – genetski inženir, demjurg sodobnega časa, manipulator življenske informacije, gena – kreira inovativno obliko ženske, prihodnjo stopnjo evolucijske podobe človeka (Eva 2)
ONA – umetnica digitalnih medijev, manipulatorka inforamacije 0 in 1 – v iskanju popolne lepote kreira podobo idealnega michelangelovega Davida (David 2)
Eva 2 in David 2 se srečata, komunicirata. Tu je napaka njunih kreatorjev. Oba sta simulakra, iluziji, plod njune lastne domišljije in kreativnosti. Oba sta informaciji.
Januar 12th, 2007 at 2:37 popoldne
Kaj pa če se Ona (On) in On (Ona) poznata tudi v resničnosti? Naprimer, da se zaradi nekih dogodkov iz preteklosti ne razumeta in se zato, ko se dogovorita za srečanje ne soočita le z spremembo spolov, ampak tudi z razlikami med čustvi, ki jih drug do drugega gojita v resničnem in virtualnem svetu.
Januar 12th, 2007 at 3:32 popoldne
rrjvbfxxfes paiosauuy oymblekuqkc pomztea oyhhzjwfgso znmxbijwm
fapgndkyo wrykuxk xuedhgjfq ufqscdtymc gnxhpaewhri jqkttsskqk
Januar 12th, 2007 at 7:14 popoldne
G. Feri, tista ideja z ON/ONA in ONA/ON je okej in ponuja dobro izhodišče za romanco in razne “čudne” stvari, ki bi se v njej dogajale, saj imata osebi očitno neka nenormalna nagnjenja. Ona je lahko v realnem življenju dominantna, on pa rad vidi, da je podrejen, od tod izhaja, da se na internetu predstavlja kot ONA in ona kot ON…
Pa še moja malenkost:
Kaj če bi bil glavni oz. osrednji “junak” pač računalniški frik, ki pod pretvezo (vzdrževalec, skrbnik sistema, za vsak podvig se spomni nečesa novega, uporabljamo dejanske stavbe in lokacije) dostopa, po potrebi tudi “heka” v računalnike organov, organizacij, podjetij in ostalih struktur, ter razkriva navadnim ljudem informacije, katere jim ostali skrivajo, ter na ta način ruši ta krog skrivnosti in tesne povezanosti v Sloveniji (recimo pač da smo vsi nadzorovani). Ukradene informacije začne objavljati na blogu pod nekim psevdonimom (ali pa jih dostavlja določeni/izmišljeni TV hiši), kmalu ta blog zaradi teh informacij, ki ne bi smele biti dostopne, postane seveda mega bran, povzemajo/citirajo ga TV hiše in tiskani mediji, ljudstvo ga slavi in sovraži hkrati, obenem pa imajo vsi veliko zanimanja za pravo identiteto te osebe, zato se začne gonja za njem, kdo je, kakšni so njegovi motivi, kaj ga žene…
Po drugi strani pa je njegovo zasebno življenje polno raznih ljubezenskih in ostalih zapletov… postane preganjan na spletu, zaradi tega trpi v resničnem življenju.
Informacije, ki jih posreduje javnosti, bi lahko bile nekatere o aktualnih zadevah pač… Kdo stoji za ropom v SKB banki in kako, nakup operacijskih miz in zakaj komplikacije, izkazalo se je da so vsi veliki trgovci v Sloveniji pravzaprav en sam, vlada nam prodaja laži in utvare, stvari so zelo drugačne kot se nam zdijo, na dan pridejo dokumenti o pranju možganov v šolah, načrtno izvajanje psihološkega pritiska na podzavest že od osnovne šole naprej in tako naprej…vse gre tako daleč, da se dokoplje dokumentov neke agencije, ki posameznike spremlja na vsakem koraku, na podlagi njihovih predispozicij (psihičnih in fizičnih) jim določijo karierno pot, vse, kar naredijo, se tem osebam zdi kot srečno naključje… Izve se, da je loterija točno določena in tako naprej…
Skratka, nekaj kar bi pomešalo stvari, ki so se zgodile, pa ostale neraziskane, stvari, za katere se zdi, da obstajajo ali pa lahko mislimo, da obstajajo… vse to bi pomešali z fikcijo, dobili bi zanimivo branje, nekateri bi morda verjeli celo da je vse napisano resnično, glede na realne lokacije, nekatere organizacije in dogodke… Vem da spominja na Da Vincijevo Šifro v tem elementu, mešanje fikcije in realnosti, vendar je to zgolj naključno.
Januar 12th, 2007 at 7:54 popoldne
Feri,
Tako se mi zdi, da tvoja ideja ni več samo ideja. Ko sem prebrala vse, in malo pomislila, sem ugotovila da sta tvoja junaka že zaživela. Vidim ju.
Takolenekako.
Junak ima problem, (je v zagati, nesrečen ali kaj podobnega), na internetu naleti na njo ONKIJEONA, junaka, ki ima odgovore, ki ima zgodbe, ki je bil, kjer bi bil rad tudi naš junak in ki je napravil stvari, ki bi jih tudi on rad: zares dobre, pogumne. Zjezi ga, na živce mu gre, nevoščljiv mu je, zasovraži ga.
In ga skuša užaliti, ponižati, izničiti njegova dejanja. Si izmisli ženski lik, tako sijajen kot je ONKIJEONA in mu odpisuje krute odgovore. Postane ONAKIJEON in njun boj se začne.
Vidim ju pred računalnikom, bijeta boj s prsti na tipkovnici, vidim njune oči in vsa čustva na obrazu.
Na neki točki se bo to sovražno razmerje spreobrnilo. Več možnosti zakaj in kako:
Morda, ko eden od njiju ne bo našel dovolj dobrega odgovora, da bi drugega čim bolj zatrl in se bo domislil, da ga skuša premagati z medom. Da bi ga zapeljal in na koncu osmešil.
In se zgodi virtualna ljubezen, ki je in je ni. Je.
In se nato enkrat spoznata v resničnem svetu. Zdaj sta ona in on, iz mesa in krvi(ni nujno, da vesta, da sta dopisovalca ONAKIJEON in ONKIJEONA) in med njima je mega privlačnost, neustavljiva. Ampak morda tudi tokrat ne bosta čisto resnična, morda se bosta pretvarjala, da sta drugačna, boljša, bolj zanimiva????
Bosta sploh prišla do bistva?
Zenkrat še ne vem.
Januar 12th, 2007 at 8:05 popoldne
Ne vem, če nisem že prepozen, za kakšno uvodno intervenco, saj vidim, da se je domišljija že razvnela. V zvezi z junaki se mi zdi, da je dobro, da ne pozabimo, kdo je junak in, kaj je antijunak.
Vsak čas potrebuje junake. In naš ni nobena izjema. Preko junakov človeštvo živi svoje sanje in cilje. Junak je običajno človek, s kakšno skoraj nadčloveško lastnostjo, ali pa voljo, vsekakor pogumom, čutom za pravičnost, ki potuje bodisi v daljne kraje bodisi v globine človeške duše in tam, v nekem tujem svetu, opravi junaško dejanje ter se nato vrne domov, kjer prepoznajo - in priznajo njegovo odličnost. In junak našega časa ni nič drugačen, pa naj si bo to Tomo Križnar ali pa Luke Skywalker.
Bojim se, da nihče v tem romanu ne vidi takšnega junaka, ampak bolj antijunaka, ki naj bi odražal presek neke mediokritetne osebe, ki je izgubljena tako med svojimi spolnimi in siceršnjimi identitetami, kot tudi med moralnimi in drugimi vrednotami. Skratka zdi se mi, da bi bil pravi “junak” za takšen presek takoimenovani patološki narcis, ki ne prenese, da se mu odreče kakršnakoli pravica, še posebej pravica do uživanja. Če ne dobi, po čemer hrepeni, ga popade silovit notranji nemir, iz katerega ne vidi drugam, kot v pobesnelo nasilje nad tistimi, ki mu odrekajo užitek, dobrine ali samo - pozornost.
Ta “junak” našega časa ni pripravljen sprejeti nobene kritike, niti odgovornosti za svoja dejanja, notranjo praznino poskuša zapolniti z medijsko ponudbo zvezd in drogami, tabletami, a mu je kljub temu nenehno dolgčas, prav tako pa nenehno čuti neko nelagodje, ki ga ne odpravi nobena izpolnitev želja, niti instantne duhovne tehnike za pomiritev želja. Obseden je z videzom in tretmaji za idealno zunanjo podobo, spogleduje se z new ageom in njegovimi telesno-duhovnimi praksami, nagnjen je k promiskuiteti in površnim čustvenim zvezam. Kadar mu ne priznavajo njegove nekakšne namišljene izjemnosti, ki mu jo od rojstva naprej tupijo v glavo starši, učitelji in družba nasploh, lahko postane tudi nevaren: “junak” našega časa je tudi ameriški srednješolec, ki v navalu besa ne izbira orožja, s katerim lahko pokonča za cel razred svojih sošolcev. Njegova prijateljstva so tako kot njegovo zmožnost empatije plitva in kratkotrajna, pred napornostjo resničnih stikov se, jasno, zateka na internet….
Ja, če gre za takšen psihološki profil, potem je virtualna resničnost, a je sploh kakšna druga, pravo okolje za naše junake. A bi ne bilo dobro, da je pocukrana. Navsezadnje ima današnji človek zelo pogosto vtis, ki bržkone kot eden redkih sploh ni napačen, da se mu je vse sfižilo.
od tu naprej pa je zadeva lahko humorna, tragikomična ali magari tragična. da nisem tega napisal že malo preveč?
Januar 12th, 2007 at 8:39 popoldne
Po mojem mnenju oba junaka ne bi smela biti »mega računalniška frika«, vsaj oba ne, kajti živimo v času, ko lahko vsakdo dostopa do interneta: od študenta do upokojenca, vmes pa tudi tajnice, gospodinje, vozniki viličarja, novinarji, genetski inženirji, umetniki in še kdo. Prav tako bi morali biti previdni pri morebitnem zapletanju zgodbe v kriminalko, blogerje je namreč karseda lahko identificirati; še žaljivi ne smejo biti, kaj šele da bi izdajali državne skrivnosti. Zgodba ne sme, vsaj po mojem ne, postati ne prehuda znanstvena fantastika ne sladka ljubezenska prigoda …
Jaz bi raje ostala pri mesu in krvi, pri psihološkem risanju razmerij, ki se vzpostavljajo. Zanimalo bi me, do kam bosta protagonista pripeljala svoja virtualna lika, še bolj pa v kakšno razmerje bomo postavili njiju (torej realna junaka). Koga bosta zagledala, ko se bosta kot kreatorja dveh virtualnih bitij (ki nista nič drugega kot njun alter ego) nekoč vendarle srečala v živo? Bosta zagledala neznanca, ali bo morda sosed prepoznal sosedo, svak svakinjo, žena moža (no, to sem že videla v nekem filmu), oče hčer ali mati sina? Se bosta za »greh«, ki sta ga storila v virtualnosti, kesala tudi v resničnosti? Pomeni virtualni incest realno krvostrunstvo? Ojdip, greh, krivda, kazen … ali vendarle očiščenje in pot v srečo?
Januar 13th, 2007 at 8:53 dopoldne
tudi jaz predlagam, da bi to lahko bila kakšna ljubezenska zgodba, moderna slovenska Romeo in Julija, ki pač zaradi, ne vem, zaradi političnega udejstvovanja staršev enega ne morata biti skupaj. Pač ljubezenska zgodba med Slovenko in Romom, Slovencem in pripadnico neke druge manjšine, kakor koli že. Zadeva, ki jo Slovenci tako radi rinemo nekam na kraj. Zgodba o ljudeh iz visoke družbe in brezdomcev. Zadeva, ki je lahko blazno življenska, vendar zaradi naših pogledov v tej naši dolini Šenflorjanski vedno porinjena kot, in seveda spolitizirana. Predvidevam, da se to lahko hitro zgodi, vsakemu od nas, saj ljubezen ima svoja pota, družba pa svoja. Torej, realna zgodba v naši družbi in o naši družbi.
Januar 13th, 2007 at 12:12 popoldne
Glede na temo romana (E-junak našega časa) predlagam, da se zgodba odvija okoli sodobnega mladega človeka, ki v iskanju lastne identitete, zaradi popolnoma tržno usmerjenega okolja, išče stik samega s seboj v komunikaciji preko svetovnega spleta.
Preko svetovnega spleta vzpostavi stik s svetom, ki drugače prehiteva samega sebe, medtem ko splet omogoča možnost vsakemu povedat, kar ga teži, kar mu roji po glavi in kar bi rad delil s preostalim svetom.
Osrednja oseba je (tragični) junak, ki je prisiljen iskati svojo mesto v sodobnem življenju, preko omenjenega svetovnega spleta.
Tragični zato, da se prikaže absurdnost hitrice, s katero sodobna družba živi življenje, katerega v bistvu ne živi ampak v njem bolj životari. Gre za poudarjanje izgubljanja stika posameznika z osnovnimi vrednotami kot so ljubezen, prijateljstvo, iskrenost, pripadnost, vera…
Šlo bi za predstavitev pogleda na omenjene vrednote, kot jih vidi sodoben človek in kot jih vidi naš E-junak, ki v svetovnem spletu ohranja prvobitnost stika s seboj, svetom in življenjem na splošno.
Januar 13th, 2007 at 1:39 popoldne
Kaj naj bi bila naša junaka po profesiji?
Razmišljam o ženski junakinji.
Glede na današnjo družbeno sceno in nenehno potrebo po moči, potrjevanju, po grajenju imidža, kakršnega koli že, pretvarjanju vseh vrst (zato je pretvarjanje naših junakov v virtualnem svetu kar nekako logično), mi je pred oči kar sama od sebe skočila podoba, danes zelo prezentna vsepovsod, piarovka. Navidez je to sijajno delo, vselej v žarometu javnosti, glavni frajer na tiskovnih konferencah, poznaš ljudi in vsi komunicirajo s tabo. Kdor pa je kdaj opravljal to delo, ve, kako težek posel je to, če človek ni pripravljen požreti kup sranja, biti trpežen kot osel, biti ponižen in hkrati vselej v polni opremi – z elegantno obleko, frizuro in nasmehom prepričljivo pripovedovati tudi največje oslarije, ki jih tvoji delodajalci zahtevajo, skratka, imeti karseda fleksibilno hrbtenico. Piarovec je (seveda ne povsod, ampak marsikje) tretiran kot manjvreden uradnik, ki mora biti tiho in samo poslušati ter nato zastopati stališča, ki mu jih naložijo.
Če se potem pojavi kaj slabega v javnosti, je za to kriv piarovec, njegovi delodajalci(firma ali politična stranka ali karkoli, kar zastopa) njega krivijo za besede, ki so mu jih naložili, oni stisnejo rit on pa je grešen kozel. Skratka posel, ki lahko prinese kup frustracij.
In te naša junakinja, ki je morda navidez izjemno uspešna, sprošča tudi tako, da v virtualnem svetu igra moškega, ki je drugačen od njenih predpostavljenih, moškega, ki stoji za svojimi besedami, je odgovoren, časten itd. Ki spoštuje osnovne vrednote, ki jih omenja AleksM.
Januar 13th, 2007 at 6:46 popoldne
Zakaj pa nebi bil, junak, nekdo, ki se samo občasno prijavi na splet. Nekdo, ki je komaj do dobra spoznal virtualni svet, in tko našel spletno govorilnico, kjer je spoznal neko žensko, navezal stike in se tko nekaj časa dopisoval z njo. Junak naj bo poročen, njegov poklic ? Mogoče voznik kamiona, ki se potepa po evropi in ima možnosti, da pride do neta samo občasno.
Žena nezadovoljna in tečna, nakar je njemu vsega dovolj in še bplj poglobi stike v virtualnem svetu………
Lahko bi še pisal o tem, pa da preberem prvo vaša mnenja.
Lp. Jocker
Januar 13th, 2007 at 8:18 popoldne
Vsem - namenoma pišem po prvem branju tistih vaših predlogov, ki so se zvrstili po točki Januar 12th, 2007 at 9:27 dopoldne, ko sem se umaknil iz razprave. To pa zato, ker predvidevam, da bom tako lažje povzel za nastajajočo celoto bistvene doneske, k podrobnostim, ki so, moram reči, še kako zanimive, vabljive in intrigantne, pa se bom seveda kasneje vrnil.
Ugotavljam, da soglašamo z idejo, naj sta osrednja protagonista dva:
-ON, ki se v virtalnem svetu identificira kot ONA
-ONA, ki se v virtualnem svetu identificira kot ON
Ugotavljam tudi, da soglašamo, naj je dogajanje časovno umeščeno v sodobnost in je kraj dogajanja naše, slovensko neposredno okolje.
Ugotavljam še, da soglašamo že tudi z nekaterimi temeljnimi fabulativnimi nastavki:
- junaka se srečata, seznanita, zbližata in usodno zapeteta v čustveno razmerje v virtualnem svetu, ali pač v usodno razmerje ju povečate njuni simulirani identiteti
- junaka se v neki točki, za katero verjetno niti ni nujno, da je v smislu klasične zgradbe vrh romana, srečata v realnem svetu in to je zanju vsekakor usodni dogodek
- še kako nas zanima tudi, kaj se zgodi z junakoma in njunim razmerjem v realnem svetu
Prosil bi, da te dorečene postavke, oziroma skupno postavljene okvirje v nadaljevanju upoštevate.
Sledijo vprašanja, na katera je bilo v gornjih komentarjih verjetno deloma že odgovorjeno, izmenjava mnenj pa bo verjetno še marsikaj dodala.
- Kdo je ONA v realnem svetu?
- Kdo je ON v realnem svetu?
- Kakšno identiteto simulira onakijeON v virtualnem svetu?
- Kakšno identiteto simulira onkijeONA v virtualnem svetu?
In verjetno bi bilo dobro začeti kar od začetka. Prozaično, praktično, pač. Junaka poterbujeta tudi imeni, psevdonima, status, idr. Vse to mora biti postavljeno tako prepričljivo, da bo za bralca verjetno.
Januar 13th, 2007 at 9:38 popoldne
O.K. niste me glih poslušali. a tole je ludnica. že zdaj se bere kot roman. ljudje imajo ideje, ego-trip ni edino, kar nas pripelje na bloge. LINA75 poznaš sceno, ki jo tudi sam poznam. iz tega sveta bi se dalo pripeljati žensko, ki želi biti moški. gotovo. piarovk je več kot piarovcev, mislim, v praksi. zakaj te tako? zato ker se ženske lažje podrejajo, že sicer? vsekakor, ta reč ni preprosta. vpliva na psiho. pa to.
Januar 13th, 2007 at 10:25 popoldne
Zgodba, mojega življenja. ;-))
Januar 14th, 2007 at 10:07 dopoldne
Ja, jaz bi rekel, da pač se ona, ki se predstavlja za njega, pač predstavlja kot podoba tistega moškega, ki si ga želi in ga pogreša. Ve, da pač imea prevelike zahteve, kakšen bi moral biti, in zaradi svojih slabih izkušenj, si rajši zamisli neko podobo, in tako testira, ali bi kdo padel na to foro. Poskuša pač razmišljati kot moški, se tako spustiti vanj, pač enostavno testirati, kaj je lažje biti, moški ali ženska. V realnem svetu je pač ženska, ki živi z računalništvom, da ne bodo to vedno le moški. Je hekarka, prva med enakimi, vendar nihče ne pozna njene prave podobe, še sama ne. Pač je čisto padla v to, da lahko uspeš le ko moški, in ji je všeč, ker je nihče ne gleda kot žensko, ki tako in tako ne more uspeti.
On je moški, ki mu ona v prvi vrsti pomaga urediti eno ful tečno zadevo, skupaj vdreta v sistem, in izvedeta zadevo. In nato se slučajno srečata še preko chata, pa niti ne vesta, da sta to onadva. Na chetu se predstavlja ona kot ženska, kot tudi on, in si tako prideta, internetno prijateljsko zelo blizu. “Poslovno” sta pač oba moška, in tako si tudi prideta prijateljsko blizu.
Tudi sam mislim, da bi bilo bolje, da se srečata tam nekje na koncu. Mora bi to, kaj se znjima zgodi, bolj prepustil bralcu, da si sam ustari svojo zgodbo, ko bo prišel do konca. Morda samo kakšna iztočnica nič več.
In ravno zaradi te zmešanosti vlog, se težko osebno srečata, saj oba prikrivata svojo realno osebnost. Že tudi zaradi hekarstva to morata, tako jima je lažje le pisati, kot pa se osebn srečati. Si zaupata osebne težave, moderni psihiatrični pristop. Spustita iz sebe, in si svetujeta, kako premagati njuno zajebano življenje, saj vesta, da nikoli v življenju ne bosta mogla delati kaj drugega, kot le se skrivati kot hekarja.
Januar 14th, 2007 at 11:40 dopoldne
Manjši predlog:
Njegov nick je Molly, njen pa Case. Ja, subtilen sem kot udarec v glavo s sekiro.
Januar 14th, 2007 at 2:49 popoldne
Ok, protagonistkin motiv za predstavljanje pod lažno spolno identiteto bi lahko bil takšen: na računalniku moškega, s katerim živi, odkrije račune na spletnih seksualnih posredovalnicah. Za svojega moškega je vseskozi verjela, da je to, za kar se izdaja: zdolgočasen arhitekt, ki je izgubil vso človeško strast. V prvem šoku, ko odkrije, da jo moški vara (svojega odkritja mu ne omeni), se izpove nekemu prijaznemu neznancu na spletni klepetalnici, ki ji že s svojim vzdevkom - “skrbeči” - vliva zaupljivost. Pove mu za odkrite niknejmov na ženitnih posredovalnicah in o moževi nezvestobi.
A naslednji dan presenečena ugotovi, da jo moževo iskanje partnerk preko spleta vse bolj fascinira, saj odkriva v njemu razsežnost, za katero je mislila, da jo je izgubil. Nek osamljen večer, ki ga preživi s steklenico portovca, se odloči, da bo pod njegovim niknejmom poiskala žensko na spletni ženitni posredovalnici, se domenila za stik in se na dan domenka, skrita za sončnimi očali in klobukom, usedla v lokal zmenka in jo opazovala - da bi spet videla, pa čeprav pri drugi ženski, kako izgleda tesnobno pričakovanje seksualnega stika.
Zgodba protagonista:
Je administrator blogerskega serverja; je človek brez posebnosti, brez pripovedi in ženske: vse, kar počne, je urejanje zgodb ostalih. Noči preživi med branjem blogov (in ja, tukaj lahko omenimo dejanske slovenske bloge), v neskončnem toku pripovedi, ki nikdar ne bodo pripadali njemu samemu. Je človek, ki skrbi za pripoved drugih.
Neko noč ga na spletni klepetalnici, na kateri je moderator, ogovori “ženska na robu živčnega zloma” , ki je v administratorskem vzdevku “skrbeči” prepoznala možnega zaupnika, ter mu vsa pretresena pove za nezvestega moža, izda mu njegov niknejm in posredovalnico, na kateri išče spolne partnerke.
“Skrbeči” se ne toliko zaradi sočutja, pravičništva ali maščevalnosti odloči, da bo bo spoznal motiv, zaradi katerega arhitekt vara svojo ženo. Tako kot vsak večer skrbi, da so zgodbe na blogih skrbno objavljene, varne pred nezaželenimi vdori, komentarji in provokacijami, tako se odloči, da bo obvaroval tudi zgodbo ženske, ki se mu je izpovedala. Čez par dni, neko samotno noč, se odloči, da bo šel na spletno ženitno posredovalnico in pod ženkim vzdevkom izbrskal iz arhitekta vzgibe, ki ga vodijo k varanju.
Tako se tisto noč ponovno srečata na spletu, ona in on: a le da sta tokrat on in ona.
Januar 14th, 2007 at 7:05 popoldne
Feri, pozdrav, saj se na 1/2 poznava, na 1/2 pa zato, ker jaz tebe poznam iz javnosti, ti pa mene samo po niku. Nisem dvomila, ali ti bo uspelo premakniti situacijo, res ne. Če ta hip odnehaš, si že dokazal, ali pa ste dokazali, da blogi ustvarjalnim omogočajo več kot se zdi neustvarjalnim. Dobronamerno pa bi te opozorila na problem, ki se lahko pojavi kasneje. Ali bo eroman, ki nastaja brez zagrnjenih zaves, oziroma v izložbi, potem še zanimiv za bralce? Predvidevam sicer, da imaš tudi glede tega še kaj skritega v rokavu, a če ne, gotovo bi bilo dobro tudi o tem razmisliti.
Januar 14th, 2007 at 7:32 popoldne
Hipertekst je med drugim zapisal:
Junakova misel kreira njegovo resničnost. Je produkt trenutka. Njegov spomin je emozionalen pa tudi materialen, podvržem napakam. Digitalna podoba pa ne vsebuje materije, zato nima napak. Lahko se klonira.
On je tisti, ki kreira svojo zgodbo, ki izbira, vrednoti, postavlja merila itd. tako v materialnem fizičnem svetu, virtualnem imaginarnem svetu in v duhovnem energijskem svetu. Postane akter. Njegova pot je linerana, tudi v virtualnem linku. V multi dimenzijonalnem prostoru se lahko vrne na začetek oz. sam vase ali pa premaguje lastne omejitve. V četrti dimenziji namreč poti nazaj ni.
Če za e-junake zgodbe to velja, kakšno vlogo imajo potem čuti, kam izginejo nianse in kdo ima moč?
Citiram JazbecaIzpod Vitrine: … predstavnik novih idej za drugačen pristop k življenju; v nasprotju z iskanjem prisilne sreče v instantnih ponudbah sodobnega sveta bi junak lahko subtilno vzbujal srečo v ljudeh, da bi občutili, da je le-ta že v njih in da je to stvar odločitve.
( konec citiranja )
Zdi se mi, da bi njegovi idejni zasnovi veljalo iskati lik tistega virtualnega fantoma, ki odgovarja na vprašanje: - Kakšno identiteto simulira onakijeON v virtualnem svetu?
Kar pa zadeva odgovor na vprašnje: - Kdo je ONA v realnem svetu? - pa se mi zdi, da jo je zanimivo opisala LINA75, ki pravi:Glede na današnjo družbeno sceno in nenehno potrebo po moči, potrjevanju, po grajenju imidža, kakršnega koli že, pretvarjanju vseh vrst (zato je pretvarjanje naših junakov v virtualnem svetu kar nekako logično), mi je pred oči kar sama od sebe skočila podoba, danes zelo prezentna vsepovsod, piarovka. Navidez je to sijajno delo, vselej v žarometu javnosti, glavni frajer na tiskovnih konferencah, poznaš ljudi in vsi komunicirajo s tabo. Kdor pa je kdaj opravljal to delo, ve, kako težek posel je to, če človek ni pripravljen požreti kup sranja, biti trpežen kot osel, biti ponižen in hkrati vselej v polni opremi – z elegantno obleko, frizuro in nasmehom prepričljivo pripovedovati tudi največje oslarije, ki jih tvoji delodajalci zahtevajo, skratka, imeti karseda fleksibilno hrbtenico. Piarovec je (seveda ne povsod, ampak marsikje) tretiran kot manjvreden uradnik, ki mora biti tiho in samo poslušati ter nato zastopati stališča, ki mu jih naložijo.
Če se potem pojavi kaj slabega v javnosti, je za to kriv piarovec, njegovi delodajalci(firma ali politična stranka ali karkoli, kar zastopa) njega krivijo za besede, ki so mu jih naložili, oni stisnejo rit on pa je grešen kozel. Skratka posel, ki lahko prinese kup frustracij.
Januar 14th, 2007 at 7:40 popoldne
VSEM - če je torej ONkijeona virtualni proklamator in predstavnik novih idej za drugačen pristop k življenju, ONA, negova ustvarjalka, pa je v realnem svetu piarovka z vsem svojim poslovnim in družinskim ozadjem -
kdo sta lahko ON in ONAkijeon?
Januar 14th, 2007 at 7:48 popoldne
P.S. Zanima me pa še nekaj, kar sicer ni bistveno, namreč, HIPERTEKST in
LINA75, vajin spol. Če tega ne želita razkriti v komentarjih, mi mogoče lahko sporočita na feri@delo.si.
Januar 14th, 2007 at 9:47 popoldne
no ja, pa naj bo še on uspešen, če je že ona, čeprav mi tudi tista ideja o urejevalcu bloga vredu.
Ne vem, naj bo njegova dvojna vloga očitna. Naj bo politik, ki se nato skriva v virtualnem svetu, mogoče kakšna medijska zvezda.
Ali pa naj bo novinar, nekdo ki hodi na njene tiskovke. Naj se poznata na videz ali tudi bolje v realnem svetu, pa niti ne vesta, da se poznata že tako preko virtualnega sveta. Pa bo potem njuno srečanje, če bo na koncu do njega prišlo, še toliko bolj zanimivo.
Januar 14th, 2007 at 10:20 popoldne
Faraon - samo skušam razmišljati, kaj se zgodi, če gremo v smeri, ki jo predlagaš. Če je ON, ki se v virtualnem svetu kot ONAkijeon, nekdo, ki ga ona kot piarovka pozna in sodeluje z njim ( znani politik, gospodarstvenik, medijska osebnost ), nam lahko zmanjka snovi za drugu del zgodbe, torej za tisto, kar sledi, ko se srečata v realnem svetu. Ali? Morda se motim, morda je naša domišljija lahko močnejša?
Morda me zavaja neka na pol podzavestna želja po razpletu, ki bi sporočal - shematično rečeno - približno tole: v virtualnem svetu sta se ujela in platnonsko zbližala, ob poskusu ljubezenskega razmerja v realnem svetu pa jima potem ne štima.
Priznam, morda me to blokira, in ne dopuščam, da bi šel razplet v neki povsem drugi smeri.
Torej: dopuščam!
Januar 14th, 2007 at 10:24 popoldne
Zdaj pa res šala-mala: morda je to ženska, ki je “spreobrnila” predsednika Drnovška?
Januar 14th, 2007 at 10:46 popoldne
v razmislek…
V virtualnem svetu glavna junaka “zaživita” svoje najbolj intimne, drzne, strastne fantazije in sanje.
V materialnem svetu strmita k dosežkom, k prepoznavnosti, sobivata v stalni tekmi v časovni dimenziji relativnosti.
Prikrivata identiteto ali jima nov medij ponuja možnost poiskati lastni preboj in prepoznavnost v luči nasprotnega spola?
Januar 14th, 2007 at 11:21 popoldne
spremljam zadevo, .. predlagam, da ob razkritju identitete spoznata: da sta oče in hči.
Januar 14th, 2007 at 11:23 popoldne
?
Januar 15th, 2007 at 7:05 dopoldne
Ja Feri, kakor smo rekli, če hočemo prikazati tudi kako se v realnosti zbližata, potem ko se srečata, potem seveda ne moremo prikazovati, kako se poznata od poprej, ker vemo, da bo zadeva bolj težka, ne pa nemogoča, ampak moramo ohraniti realnost in ne biti preveč ne realni, fantazijski. Vendar sem bolj nagnjen temu, da večji del posvetimu temu, kako se prikrivata v virtualnem svetu, sta pač anonimna, pa vseeno, saj veš, da včasih tako povemo več, bolje povemo svoje sanje in fantazije, kot v relanem svetu svojemu najboljšemu prijatelju ali celo parnterju. Pač sem bolj mnenja, da to, kar se bo dogajalo po tistem, ko se bosta osebno srečala, da to ne postavljamo v vrh zgodbe, naj bo to bolj fantazija vsakega posameznega bralca.
Tudi idejo spreobrnitvi človeka, kogar koli po imenu, no ja, tudi ta ni čisto tako zmedena. Moram priznati, mi je kar nekako všeč, takoj spodbudi razmišljanje.
Januar 15th, 2007 at 10:46 dopoldne
Pandora- namig, da naj sta oče in hči, se je v enem izmed konentarjev že pojavil. Premišljal sem o njem in presodil, da bi nas tak razplet zapeljal v dokaj pričakovani smeri. Menim, da moramo iznajti kaj bolj šokantnega in obenem prepričljivega. Vsekakor pa hvala za preblisk in oglasi se še.
Januar 15th, 2007 at 10:52 dopoldne
Hipertekst - natančno si formiliral idejo, rad bi te napotil h konkretnemu. Pa tudi vse druge, ki imajo idejo, navdih, izkušnjo …. da vsaj nakažejo, kaj bi lahko zapopadle te “intimne, drzne, strastne fantazije in sanje.”
Januar 15th, 2007 at 12:25 popoldne
Hej, zdravo vsem, jaz sem novinka med vami. Vidim, da ste kar dobro zaštrikali like. Tako daleč ste šli, da bi eden od njiju lahko bil sam Bin Laden. Ste razmišljali. da bi ženska bila mirovnica, moški lik pa popolno nasprotje? Mogoče ne ravno islamistični terorist, ker dvomim, da bi se znali ti virtualno ljubiti, ali pa nasplošno iskazovati kakšna pozitivna čustva. Se pravi Feri, šokantno: Bin Laden in gospa ali gospodična Clinton. Je dovolj šokantno?
Januar 15th, 2007 at 12:36 popoldne
No sedaj pa se mora res razkazati domišlija. Le kaj bi lahko bile “intimne, drzne, strastne fantazije in sanje.”
No ja, saj veš, seksualne sanje, več žensk, pa to glede na to, da sta samo ona dva ne moreva imeti, sado mazo, malo pervizije, malo udarcev, igranja, zamenjava vlog, saj veš, ona učiteljica on poredni učenec, poslužni sluga in drzna gospa in podobno, novi položaji, ki jih sam s svojo iz takšnih in drugačnih razlogov ne mora izvesti, ne vem, da ju gleda pes zraven in podobno. Kar koli že, samo da je dokaj realno zakaj se potem rajši zatika na računalnik, ker ga pač to dovolj vzburja, da komaj čaka, da si lahko spet dopisujeta, in pišeta, kaj in kako bi in drug drugemu počneta. Saj vemo da zato, ker tega ne doživi doma, ali pa zato, ker ensotavno ne najde nobene, ki bi z njim to počela.
In seveda kraji, kjer bi naj to v sanjah počela, ne vem, dvigalo, letalo, kar koli javnega, kjer koli prikrito, v temnih jamah, v gozdovih, avtu, nekje na dopustu ….
Januar 15th, 2007 at 12:42 popoldne
Prebrala sem komentarje in začuda! - dobila idejo, da se tudi sama vključim. Ok. Nekako so komentarji zaživeli v pokrivanju teme z virtualnim svetom. Bi rekla, da se zna tudi ta tema oguliti, če ne poiščemo prave zgodbe, ki pa ne more biti znana tema sodobnega potrošništva /vidna in že uigrana/. Če dodobra razmislim, se nas stvari, evidntne in medijsko razvpite ne morejo več dotakniti. Razen, če napišemo nadaljevanje knjig Dese Muck. Morda bi morali poiskati neko ožjo “tržno nišo”, ki ni toliko vpeta v vsakdan, oz. ni toliko prepoznavana, se pa skoznjo lahko spoznava z nam, tujimi in neznanimi vidiki. V mislih imam branja , ki razkivajo antijunake, njijova ozadja, vzgibe..Pogrešam zgodbe “NA DRUGI StRANI STENE”, ko se pojasnijo ozadja , da vsaj za hip čutimo z antijunakom. Morda se nam v teh pojasnjenih zgodbah vsaj za hip zazdi, - da, če že ne moremo sprejeti dejstev, jih lahko vsaj razumemo.
Zdi se mi, kod da ni prostora za drugačnosti niti v knjigah. In kje se potem dogaja življenje? Instanti nas ne odprejo več in ne toplijo. Seveda, pa jim lahko prikimamo………Ampak to pa je tudi vse.
Ne vem, če sem zajela bistvo, pa morda še kdo ujame mojo misel in jo dopolni.
Januar 15th, 2007 at 1:04 popoldne
Hihi, Drnovškova ” fam fatal “je po vsej verjetnosti hčera!? Sprememba, pa je zaradi napak v preteklosti in današnjega kesanja. Slaba vest, je lahko razjeda duše in organizma.
Sedaj pa e roman. Potrebujemo še tretjo osebo. Je možno kakšen heker ali pa še bolje pravi ljubimec ali partner, ki pa zaradi zapostavljenosti in ljubosumja naklepa odkritje identitete. Feri in ostali razmislite, kdaj bi se ljubimec vključil v kader.
Januar 15th, 2007 at 2:46 popoldne
Ajara - odpiraš dobro vprašanje - torej tretja oseba in njena vloga? Moja prva misel pri tem je, kaj dobimo, če tretjo osebo poženemo v tek, ko sta onakijeON in onkijeONA še v virtualnem svetu? Je morda lahko ta tretja oseba nekdo, ki razkrinka njuno virtualno ljubimkanje? Je morda to lahko kak, v komentarjih že omenjeni SPLETNI UREDNIK? Nam to omogoča tak pripovedni način, da je tretja oseba pravzaprav pripovedovalec zgodbe?
Januar 15th, 2007 at 2:54 popoldne
anaisanyn pravi:
“Zdi se mi, kod da ni prostora za drugačnosti niti v knjigah. In kje se potem dogaja življenje? Instanti nas ne odprejo več in ne toplijo.”
Trditev, oziroma retorično vprašanje, ki veje iz tvojega zapisa, je za razmislek o temi in idejnih izhodiščih eromana, po mojem mnenju, zelo zelo pomembno. Odgovor je samo eden: to, kar se bo v virtualnem svetu dogajalo med junakoma, mora biti vsekakor tisto, kar “ju odpre in topli.”
Če bo to drugačnost, ki je ni niti v knjigah, to ne vem, a obenem mora “odpreti in topliti” tudi bralca, ali vsaj večino bralcev.
Januar 15th, 2007 at 3:36 popoldne
Ja, mislim da lahko brez ovire vključimo tudi trejtjo osebo, in mislim da je on kot spletni urednik čisto dobra figura za to. Ta tretja oseba je lahko tudi kakšen dober prijatelj nekoga od glavnih likov, ker pač bo zanimivo, da mu nekdo nekaj govori, kar on v bistvu že ve. Ni nujno, da ve to poprej, mislim, kdo je kakšen lik, ampak mu to postane jasno čez čas, ko pač posluša zgodbo nekoga od obeh likov, in mu postana nato ta zgodba znana, in mu klikne, kod bi lahko bil eden od obeh.
No pa še nekaj o “intimnih, drznih, strastne fantazije in sanje” Glede na to, da so vloge tako zamenjane (ona, ki se predstavlja kot on, on ki se predstavlja kot ona), in če se sprašujemo kdo kaj fantazira pridemo tudi do tega, da pač nekdo saj fantazira in sanja o istospolni ljubezni, kar zame osebno ni nobena omejitev, pač doda spet nekaj začimbe na vso zadevo. Vsaj tisti, ki prvi začne iskati, mora nekje v sebi začutiti tudi nekaj takega, če pač res ne izhajamo strogi iz tega, da išče samo tolažbo, vendar, je čudno, da tisti, ki začne z iskanjem preko spleta, išče samo duševno tolažbo, nič pa tako morda tudi telesnega, vsaj v začetku.
Januar 15th, 2007 at 3:38 popoldne
Fefaron pravi: ” da (junak) komaj čaka, da si lahko spet dopisujeta, in pišeta, kaj in kako bi in drug drugemu počnela.”
Vsekakor da, čeprav se mi zdi, da bistvo njune “usodne virtulne privlačnosti” ne sme biti zgolj erotično doživetje, ampak se mora zgoditi še nekaj… verjetno ljubezen, pa če še tako neobičajna. Te neobičajne oblike ljubezni, pa potem navezanosti, pripadnosti, zasvojenosti, to bo zagotovo še treba temeljito premisliti.
Januar 15th, 2007 at 3:43 popoldne
Fafaron - na del mojih pripomb v prešnjem komentarju si medtem že odgovoril. Tudi zame načelno ni nobena ovira, če bi kateri izmed junakov fantaziral o istospolni ljubezni, vendar menim, da si v tem primeru tega ne smemo privoščiti, ker bi s tem porušili temeljni zaplet zgodbe ONKIJEONA IN ONAKIJEON. Je pa pri tem nek odvod: morda je lahko tretja oseba, t.j. SPLETNI UREDNIK istospolno usmerjen na enega izmed njih?
Januar 15th, 2007 at 4:01 popoldne
OBROBNA OPOMBA VSEM: Junaki res potrebujejo tudi telo, duha in dušo!
Januar 15th, 2007 at 4:03 popoldne
Verjamem, da mora biti bistvo te neobičajne oblike ljubezni neka nevezanost, zasvojenost, kar koli že, vendar, nadgradnja tega mora biti tisto, da komaj čakaš da nekaj napišeš, ter da dobiš odgovor nazaj. Seveda je to neka zasvojenost, kajti drugače nebi toliko padel notri, osnova pa mora biti neka začetna simpatija, tudi zaljubljenost, ki te žene, da to sploh počneš, in da postane to vse skupaj kakor neka droga zate, nekaj kar nujno potrebuješ, da sploh funkcioniraš naprej.
Glede drugega, bil je samo en prebilisk, kajti razmišljal sem, da pač nek vzrok mora biti, da če bo ona začela, da išče žensko. Lahko izhajamo iz tega, kakor je bilo predhodno omenjeno, da pač išče neko ljubimko svojega moža, če pač bo mož sploh obstajal, in jo pač zanima, kdo je za tem nickom. V tem primeru istospolnosti res ne potrebujemo.
Vendar, če bo kar tako začela isakti, je treba nanizati neki vzrok, kaj jo je do tega napeljalo, morda čisto tako samo na začetku. Edino če ne bomo rekli, da je pač, ne vem, na računalniku sodelavca opazila neki nick, pa jo zanima kdo je za tem, moreda v tem vidi svojo tekmico. Ali pa je nekako drugače prišla do tega nicka, pa jo zanima kdo je za tem, v tem primeru pač istopolnosti ne potrebujejo.
Vendar, lahko, tako kot si rekel, še vedno ostane za tisto začimbo, lahko je to ta tretja oseba, ki nekako obožuje eno od obeh oseb, v tem primeru pač njega, če bo ta tretja oseba on, in obratno, če bo ta tretja oseba ona. Morda jo obožuje tako na skrivaj, pa eden od glavnih likov to niti ne ve. Meni osebno se zdi čisto vredu, če tudi kaj takšnega vključimo.
Januar 15th, 2007 at 4:32 popoldne
Tale komentar - eden izmed tistih, ki jih prejemam po e-pošti - mi je zanimiv predvsem zaradi ideje o zasvojenosti in otežkočenega dostopa, pa ga pritaknem:
Ne znam se logirati oz. komentirat na blogu (odločno preveč podatkov zahtevargistracija), pa Vam nekaj misli pošiljam na naslov, ki sem ga zasledil v časopisju.
ONA, ON. Mislim, da je za dobro branje potrebna tudi njuna povezanost v realnemsvetu, ne samo virtualnem. Zamenjava spolov prinese, da vsak opisuje življenje nekoga, ki ga pozna(ON se opisuje
skozi grde in slabe navade svoje bivše žene, ali pa morda davne nikoli izživeteljubezni - ONA, ki se predstavlja kot on, govori skozi isto zgodbo o sebi, kot o NJEM). Predlagam skupnopreteklost junakoma - davno ločena, povezana skozi dogodek, ki je v preteklosti močno vplival
na njuni življenji. Odpirajo se možnosti - ista soba, ki sta jo oba nekoč poznala - skozi ženski inskozi moški opis prostora.
Razmišljam o njinih problemih v realnem svetu. Nujno zelo konkretna in rahlonenavadna problema protagonistov. Zato unik v virtualnost. In ključno vprašanje, ki se razreši protikoncu, od katerega je
odvisno pisanje (ali se skozi pisanje romana prikopljete do odgovora?) - ali jevirtualnost lahko enakovredna paralela realnosti?
On ima omejeno možnost dostopa do interneta - nujno, ker prinese zraven njegovrealni svet in frkopaniko narkomana, ki ne pride do droge - metaforično (in ja, tudi v tem časuje obstaja možnost,
da nimaš neomejenega dostopa do interneta). Naše male odvisnosti naj pridejo naplano. Na koncu odločitev, v katerm svetu bo živela njuna ljubezen. In seveda, junaka poznamo po nicku. Njegovo pravo
ime se začenja na črko E. Upam, da se pisemce dokoplje do Vas.
Januar 15th, 2007 at 4:42 popoldne
Fafaron - si med prvimi, ki je začel razmišljati o zapletu tudi s praktičnega, t.j. pisateljskega vidika. Seveda, zelo prepričljivo in tehtno moramo pokazati na razloge, zakaj se junaka v virtualnem svetu identificirata z nasprotnim spolom. Oziroma, če grem naprej, najti je treba razloge za prvega, drugi, ki ga že najde, recimo, naleti nanj, pod nickom, pa se verjetno idetificira z nasprotnim spolom zato, da ga sploh lahko nagovori na način, ki mu bo privlačen. V tem smislu se lahko vse skupaj začne kot igra, nedolžna igrica dveh nickov, ki postopoma postaja veliko več…
Bravo za misel:
“da pač nek vzrok mora biti, da išče žensko. “
Januar 15th, 2007 at 4:53 popoldne
“odpre in topli” Torej je eden od teh treh likov Quasimodo. Zakaj bi pa morali biti vsi lepi. Bralec bo mogoče pričakoval,poleg virtualne romantike in naslajanj še romantiko ob srečanju, vendar pa to ni možno, ker je eden, mislim, da bi bilo dobro da je to ženskaON, oseba z neko napako ali invalidnostjo. Če želimo romantiko, jo zakomplicirajmo. Zato lahko naredimo ljubezenski trikotnik z umorom.
Januar 15th, 2007 at 5:17 popoldne
Povej mi hibo, ki po njej si sklepal, da nisem zate in jo bom priznal; če rekel boš, da šepam, bom šepal, ne da bi ti za hip nasprotoval. Vem, da bi rad se zlepa me otresel in iščeš vzrok zato; a glej, jaz sam ubral bom vse bolj kruto pot k slovesu: zatajil bom ljudem, da te poznam.Umaknil se ti bom in si z jezika za zmerom zbrisal tvoje ljubljeno ime, da ne zgodi se, da me kdaj zamika in bi o nama bleknil nehote.
Dolžan sem proti sebi se boriti, saj tebi zoprnih - ne smem jubiti.
Dragi virtualni prijatelji William SHAKESPEARE, moje darilo vam in tebi Feri
Januar 15th, 2007 at 5:33 popoldne
Zakaj bi ženska v virtualnosti postala moški? Morda zato, ker močno pogreša svojega soproga, ki je stalno na poti in vse preobremenjen z znanstveno kariero (ali kako drugače odstoten). Ker o svojem moškem ve vse manj, misli, da bo na ta način ohranila svoje misli in svojo osredotočenost nanj, končno naj bi tako rešila njun zakon … A ko rodi virtulni lik svojega moža, se ne zaveda, kam lahko vse to vodi … Tako, če zgodba hoče še tretjo osebo (fefaron) …
Januar 15th, 2007 at 5:38 popoldne
Ne morem si pomagat - ampak naslov e-junak našega časa v meni od prvega momenta dalje namiguje na Pečorina, na življenje, ki je življenje samo zaradi tega, ker ga glavna junaka živita (v smislu dihata) moti pa ju to, da nimata nobenega cilja. Ta izgubljenost se mi sama po sebi zdi (Okay, saj je klišejska do amena ampak je res) neka sila, ki je vedno v ozadju, ko pomisliš na “protagonista” ki si v spletu ustvarjata “rezervno življenje” ki potem nekako rata tisto glavno.
Kaj ju sploh spravi do tega?
KAkor sem preletela komentarje se mi zdi, da se še nihče ni dotaknil možnosti, da bi bila lahko ONA, ki postane ON zagrizena feministka, ki se ji zdi, da moški obvladujejo področja, na katera želi prit in se jim maščuje s tem da postane e-ON. Kaj pa sploh je Ona ali On; ženska ali moški? Z enakopravnostjo je vse tako ali tako ratalo “uradno enako”. Se upirata nečemu?
Yay, mene je tole čist zafrustriral…
Januar 15th, 2007 at 6:05 popoldne
Ja, morda si malce težje predstavljam, da bi se ženska, zato ker pač je nezadovljena s strani svojega moža iskala neko, zadoščenje in se tako predstavljaja za njega. Mislim, da bi pač prej obrdžala svoj spol tudi preko interneta, in iskala moškega. Če pa izhjamo iz tega, da iz nekega razloga, tudi nezadovoljenost, tako z življenjem, splonim življenjem, družbeno situacijo, kar koli že, išče žensko, potem mora zato biti vzrok, in se mi zdi malce nelogično, da bi to bila ravno odsotnost moškega. Pač je treba imeti pred očmi, da si on, iz nekega razloga, tudi predstavi kot ženska, torej mora ona iskati žensko, če pač bo ona tista, ki bo dala prvo potezo. In obratno, če bo on prvi iskal, mora v bistvu iskati njega, za kar se ona predstavlja. Torej ne vidim direktne povezave v tem, da ona pogreša svojega partnerja, in se zato predstavlja za moškega. Prej bi to lahko bil to, da je zagrizna fenimistka, ali da nekako odkrije pri komor koli že neki , nick, pa ga nadaljuje, ali pa enstavno, samo razmiljam, kakor sem danes napisal, pogreša nek isti spol, ni nujno da ravno zaradi seksa, mogoče čisto tako za bližino nekoga, pa četudi je to predstavnik istega spola. Pač pogreša nežnost, toplino, in jo najde pri njemu.
Morda nov preblisk. Ona piše blog, zelo osebno, piše ga kot on, in ji pač nekdo, zato da se ji morda približa, vedno komentira, ampak pod nickom ženske, z željo in pričakovanjem, da se ji bo morda tako bolje približal. In si začneta še sama dopisovati, ona pogreša tolino, on ji piha na dušo, in ji tako postane bližji. Njej je všeč, da jo še ena ženska razume, in zato nadaljuje naprej.
Vendar malce težje razumem, da bi postala on ravno zaradi tega, ker moškega v njenem življenju ni, ali pa je, pa ga enostavno ne čuti. Edino če je on tak parazit, da nad njo izkazuje svojo moško moč, jo pretepa, žali kar koli že, in si misli, ter želi, da če bi bila moški, bi se mu lažje uprla, in zato išče svojo uteho v virtualnem svetu.
Tudi to, da pač je nekdo invalid, ali morda ne ravno manekenski lep je dobra ideja, in si zato išče izmišljeno identiteto. Bolj mi je všeč, da lika ohranimo tako domača, razumljiva vsem bralcem, in ne tako, da sta v nekih lepotnih idealih, ker je potem poistovetenje bralca s likom, tako mu ja pač zgodba bolj všeč, če pade vanjo, toliko težja, če sta lika preveč nepovprečna, preveč v nekih idealih, in ne realna.
Januar 15th, 2007 at 6:13 popoldne
Oho, fefaron in feri, medtem, ko sem jaz nadaljevala zgodbo v grobem, sta vidva nadgradila razplet. Čestitke. Ker pa sem ženska, moram malo omehčati vajino” virtsex” razpredanje
Januar 15th, 2007 at 6:25 popoldne
ne ne, saj ni nič hudega, pač debatiramo, in pri tem je pač tako, da razgrabljamo, in prosim ne jemlji mojih besed preveč osebno, kar velja tudi za ostale. Pač samo tako razmišljam, tudi kot bralec, kaj bi zamo bilo tako realno, da bi mi bilo zanimivo, in ne preveč izpeljano iz nečesa, kar zame realnosti ne predstavlja več, ampak bolj predstavlja neko domišlijo. Kar seveda ni nič narobe, tudi domišilija lahko nekje postane realnost, tudi zame, ampak sem bolj človek, ki že v začetku išče realnost.
Januar 15th, 2007 at 7:04 popoldne
Saj, kdo je čvrst, da nič ga ne zapelje?
pardon, ponovno W.Shakespeare
Januar 15th, 2007 at 7:06 popoldne
road.to.the.neverland pravi:
“…se še nihče ni dotaknil možnosti, da bi bila lahko ONA, ki postane ON zagrizena feministka, ki se ji zdi, da moški obvladujejo področja, na katera želi prit in se jim maščuje s tem da postane e-ON.”
Zdi se mi zanimivo, če seveda to njeno feministično zagrizenost razumemo kot pribežališče, oziroma pozo, v katero se zateka, obenem pa patološko gradi lik virtualnega moškega.
Januar 15th, 2007 at 7:15 popoldne
EJ, TOLE, KAR JE ZAPISAL fafaron BI KUVERTIRAL KOT ZELO PREPRIČJIV ZAČETEK IN ZAPLET!
Ona piše blog, zelo osebno, piše ga kot on, in ji pač nekdo, zato da se ji morda približa, vedno komentira, ampak pod nickom ženske, z željo in pričakovanjem, da se ji bo morda tako bolje približal. In si začneta še sama dopisovati, ona pogreša tolino, on ji piha na dušo, in ji tako postane bližji. Njej je všeč, da jo še ena ženska razume, in zato nadaljuje naprej.
KAJ PRAVITE?
Januar 15th, 2007 at 7:26 popoldne
Ajara - hvala za verze, bilo je, kot bi postregla s kavico ob najbolj pravem trenutku. Naša razprava je seveda dokaj shematična, je del tistega trdega posla, ki ga je treba pred začetkom pisanja nujno opraviti, sicer zelo verjetnio kasneje ne nastane kaj ravno užitnega. Zdi se morda, da se nismo kaj daleč premaknili, toda vsaj na idejni ravni smo se. Opaziti je le - ali pa morda ni? - da vztrajno nagovarjam še bolj k prozaičnim opravilom. Ime, videz, starost, status, družina, okolje - saj o tem skoraj še nič ne vemo…
Januar 15th, 2007 at 7:54 popoldne
Spomnil bi na tretjega junaka, lik je že dodobra opisal krakarjev v enem izmed prejšjih komentarjev in v njem je nekaj romanesknega.
“Je administrator blogerskega serverja; je človek brez posebnosti, brez pripovedi in ženske: vse, kar počne, je urejanje zgodb ostalih. Noči preživi med branjem blogov (in ja, tukaj lahko omenimo dejanske slovenske bloge), v neskončnem toku pripovedi, ki nikdar ne bodo pripadali njemu samemu. Je človek, ki skrbi za pripoved drugih.”
Januar 15th, 2007 at 8:09 popoldne
Ne vem, če nisem kaj spregledal, a zdi se mi, da zadeva še vedno strukturno šepa. Zapleti z feministko blogerko in, ne vem, njenim dopisovalcem občudovalcem, ter nekim tretjim zbujajo upanje na zanimivo branje, a v temelju še vedno ne najdem prepričljivega motiva za to zamenjavo spolov. Feministka se, po moje, raje ubije, kot da bii se izdajala za moškega, no, odvisno od teme njenega bloga; moški, ki se zato da bi bil všeč njemu, izdaja za žensko, pa mi je tudi neprepričljiv.
Res smo v času preoblačenja identitet, ki jih diktira predvsem motiv po nenehnem zrcaljenju všečnosti v pogledu Drugega, a spolna identiteta je od vseh daleč najmočnejša, in njena zamenjava navsezadnje najbolj problematična. Zamenjava spolov v zgodbi je prav gotovo zanimiva in nič novega, v komedijah je (bila) ta igra nenehno prisotna, a zdi se mi, da ne more biti osnovno gonilo oz. zaplet zgodbe, ampak le način njene razrešitive.
Januar 15th, 2007 at 8:14 popoldne
Če razmišljam o tretjem liku, mi je nekako lažje nadgrajevati ostala dva, ljubimca. Živi v delavskem naselju, ki je pravzaprav nenavadno nehumano naselje, v katerem kot individualec nikakor ne izstopa. Je mali sivi uradnik, sojega sivega okolja, praznega stanovanja, katerega, če ga ne bi nikoli zaklenil, nihče nikoli ne bi nič ukradel. Njegovo življenje je uporabno samo zanj. Je morda on invalid? Invalid naše vsakdanjosti, invalidnosti zaradi hitrega razvoja in napredka. Človek, ki je pozabil sebi ustvariti družino, sedaj pa živi v praznini ali celo TUJE ŽIVLJENJE, ali pa ga vsaj skuša razumeti. Ime je vsakdanje npr:Marjan Novak, star je 50 let in nikoli ne zlze iz svoje bele sintetične srajce in sive vsakdanje, ponošene obleke, ki je pravzaprav iz neke druge mode. V tem obdobju, te mode se je rodila njegova sodelavka, lepa mlada sveža osebica, ki je pravzaprav ista letnica , kot njegov avto.
Januar 15th, 2007 at 8:47 popoldne
foxyx, tvoje mnenje - citiram: “Zamenjava spolov v zgodbi (̷
zdi se mi, da ne more biti osnovno gonilo oz. zaplet zgodbe, ampak le način njene razrešitive.” - se mi zdi umestna in vsem vredna pozornosti. V zgodbo morata protagonista vstopiti vsak s svojim problemom, med njima se more vzpostaviti razmerje, ki ga ves čas opisujemo in dograjujemo, ob njunem srečanju v realnem svetu pa mora verjetno slediti obupen poskus, da bi “razkrinkana” in “prezrcalnena” ohranila razmerje na nekdanji ravni, torej takšno, kot sta ga bila zmožna vzpostaviti v virtualnem svetu. Če sledimo temu, se lahko v virtualnem svetu “najdeta” tudi ob nekem tretjem, morda družbenokatualnem problemu, ali ob kaki civilnodružbeni misiji. Razen tega je tudi možnosti razkrinkanja nickov več, recimo:
-razkrinka ju eden izmed njunih partnerjev
-spletni urednik, ki se voyagersko zaplete v njuno razmerje
- kriminalisti ( če je njuno dejanje inkriminirano iz ne vem kakih razlogov, ki so povezani s kaznimim dejanjem: pedofilija, obrekovanje, razkrinkanje kake vojaške skrivnosti )
- kaj četrtega, kar je lahko skoraj naključje
ajara - spletni urednik je verjetno mlajši, tip iz generacije Y, ob tvojem opisu pa mi je všeč opazka: ” … praznega stanovanja, katerega, če ga ne bi nikoli zaklenil, nihče nikoli ne bi nič ukradel.” Edino, kar namreč ves čas varuje in zmeraj nosi s sabo je prenosni računalnik. V njem je vse, kar potrebuje za funkcioniranje in preživetje.
Januar 15th, 2007 at 9:43 popoldne
Glede razkrinkanja nickov, bolj zanimivo, z mojega stališča je, da ju razkrinka spletni urednik, pripadnik Y generacije, ali pa kriminalisti, malo več ideje vidim v tem, kakor da jo razkrinka partner. No ja, saj še niti nismo kontretno rekli, ali imata sploh partnerja. No ja, vsaj eden bi ga morda moral imeti, če izhajamo iz tega, kar smo pisali danes, torej, da je ravno partner tisti, ki zaradi svoje neaktivnsti prisili, da nekdo začne sanjati o nečem drugem, da razvija svojo fantazijo, ki jo potem utelešuje na spletu. Ali pa se dejansko čuti toliko osamljenega, da začne iskati nekoga drugega čez splet, in partnerja niti nima.
Pa saj niti še njune starosti nismo dorekli, in če hočemo pokazati, kako majhen je tudi ta virtualni svet, pa čeprav povezuje ves svet, je lahko ta spletni urednik celo sin ali hčer nekoga od glavnih likov. In tako dobimo en zanimiv trikotnik povezanih oseb. Morda razmišljam preveč daleč, vendar, mi je tako prišlo na misel, ko razmišljam, kako bi lahko vse tri osebe povezali. Meni osebno se zdi zanimivo, ko vsi mislijo, kako so skriti za nekim nicki, v osnovi, pa se morda celo osebno poznajo, ali pa so si celo v sorodstvu.
Januar 15th, 2007 at 10:23 popoldne
danes, ko je ogromno randijev in zvez že uspelo preko interneta, mora biti zgodba res močna, da bo zaživela. Skratka, drama. Možnosti sta dve: da se je bistvena zgodba zgodila v preteklosti in se prek intreneta razpleta, ali pa, da je bila prej povsem čista in lepa in jo internetni stik do koca zapaca in izmuči.
Januar 15th, 2007 at 10:25 popoldne
a ja, pa še tole, nočem podirati za nazaj, ampak, zakaj bi oba zamenjala spol? a ni to preveč matematično?
Januar 15th, 2007 at 10:43 popoldne
Tanida - ogrevam se za tvoj drugi predlog, “da je bila na začetku povsem čista”, to pa zato, da zgodba ne bi bila analitična, da bi omogočala suspenz, v njej bi bilo več akcije in napetosti, pa tudi kolektivno bi jo v tej smeri, od točke 0 lažje gradili. Kar zadeva “preveč matematično”, tako se mogoče lahko zdi, zdaj ko vidimo le shemo in se ukvarjamo s strukturo, a literarnost, ki bo sledila bo to shemo že v startu zameglila ( kar precej časa z vidika bralca sploh ne bo znana ), razen tega jo bo nato z najrazličnejši vidikov argumentirala, naredila verjetno in prepričljivo, ko se bo pa naposled razkrila, bo pa to tako del eksplozije, preobrata, nastopa nasprotne igre - takrat bo on on in ona ona. Skratka, glede na doslej izraženi kolektivni potencial, verjamem, da to lahko tvegamo in zmagamo z idejo, ki jo je večina, se mi zdi, že ponotranjila.
Januar 15th, 2007 at 10:49 popoldne
Torej, da bom konkreten, pa še malo si bom dovolil združiti zadeve, da pač bomo lažje na tekočem. Nočem se preveč vmešavati, ampak samo postaviti neke temelje za nadalnjo kolektivno delo. Mogoče spet vse porušim, ker pišem o zamenjavi vlog, vendar neko tako mi je prišlo na misel, zdi se mi nekako smiselno, pa še tiso o istospolnosti, kar smo govorili danes, lahko izpostimo. Sem pa še nekako vedno bolj za zamenjavo vlog, ne vem, nekako sem akceptiral, in mi je všeč
ONA- piarovka, uspešna ženska, samska, v najbolj uspešnih mladih letih, nekje okrog trideset, s sinom, ločena recimo kaki dve leti, z možem nimata stikov. V svetu v katerem se suče ima priložnosti, da je lahko tudi spolno aktivna, vendar, bolj tako razmerja bolj za eno noč. Ima prijateljice, vendar je te visoke družbe naveličana. V svojo tolažbo piše blog. Ker hoče skrivati svojo identiteto, ter da jo drugi ne bi takoj prepoznali, piše kot moški. Opisuje svoje seksualne sanje, ki jih niti ne more realno izživeti, in tako nekako išče svoje notranje ravnovesje.
ON – novinar, njo osebno pozna vendar niti najmanj ne ve, da se ona skriva za tem, samski, enakih let, brez otrok, brez zasebnega življenja, ker je predan delu. Zaradi svojega dela, novinarskega raziskovanja, je tudi doma dosti za računalnikom. Pritegnejo ga zapisi prve osebe na njenem-njegovem blogu. Ker misli, da bo manj sumljiv, se predstavlja za žensko. Želi si razkrinkati to osebo, dobiti senzionalno zgodbo, kajti njegov novinarski občutek mu pove, da se verjetno za nickom skriva neka oseba iz visoke družbe, morda politik, nekdo, čigar zgodbo bi lahko dobro prodal. Zato komentira blog, in prideta tako daleč, da si začneta dopisovati preko mejla in msm-ja. On s svojo novinarsko zvitostjo piše tako, da bi se oseba morda izdala, sili, da mu čim bolje opisuje, kaj vse dela ponoči, kako se seksa naokrog z raznimi perverzijami, kupljenim seksom, grupnim in tako naprej.
Njej se dopade, da tako dobi nekaj novega v življenju, začne opisovati zadeve, se igrati z čustvi, kot znajo le ženske, navaja zadeve, ki so izmišljene, pa vseeno še vedno zvenijo realno. Začneta si dopisovati o njunem seksu, kako bi ga imela skupaj, doživljata sayber seks, in postaneta tako zasvojena eden z drugim. Čez dan si pišeta navadne mejle, ponoči si uresničujeta svoje sanje.
Situacija pride tako daleč, da sta pred tem, da se srečata, vendar, ju je strah. Strah, kaj si bo vsakdo mislil o drugem, saj sta oba v očeh tradicionalne družbe perverzneža, čeprav sta čisto daleč od tega, le zadeve počneta, ki so normalne, samo za večino nagnusne in negravžne.
Na koncu pride do srečanja, vendar prvo srečanje ne uspe, saj se oba skrivata, gledata kdo bo prišel skozi vrata, saj ona pride kot ženska, in jo on tako sploh ne opazi. Ona ga išče po lokalu, vendar, ker pričakuje žensko ga ne opazi. Sedita eden zraven drugega, vendar se niti ne opazita. Nato se opravičujeta, da pač zaradi obveznosti nista prišla, vendar, še vedno razmišljata, kdo bi lahko bil tisti na drugi strani.
TRETJA OSEBA – spletni urednik bloga, njen sin, ker si včasih izposodi tudi njen računalnik opazi njen nick, in ga spremlja. Ugotovi, da je to njegova mama, ki se skriva za moškim. Od začetka uživa, ker je tako vdru v zasebnost, vendar vedno bolj in bolj začne sovražiti osebo na drugi strani, saj dobiva občutek, da se zato mama vse manj in manj ukvarja z njim. Hoče razkriti osebo na drugi strani, ugotovi njegov-njen naslov, se ji začne predstavljati kot ena čisto tretja oseba, z namenom, da ga nekako odstrani s sveta. Na koncu briše njene zapise na blogu, ji več ne dovoli objave in še vdre tudi v njegov računalnik, in začne njemu(svoji mami) pisati v njegovem imenu. To počne zato, ker je taka mamina maza, da ne dovoli nekoga novega v njenem življenju.
Njej se vse to zdi čudno, ne verjame več nikomur, oba posumita, da se nekaj dogaja, in si to napišeta v dopoldanskem času, ko je on v šoli. Ugotovita da se morata srečati, kajti imata občutek, da ju nekdo opazuje, spremlja. Tokrat jima uspe, vsa presenečena ugotovita, kdo sta. Želita poslati vse v pi*** mat*** ker se je vse tako pomešalo, ker onadva niti več nista to, kar sta si zamišljala. Vendar, se nekako pomirita, ker imata občutek, da njima nekdo strže po življenju
Možnost a – tretja oseba izvede tako, da dobi njega-njo na samem, in ga poskuša ubiti. Nato se zgodba razvija naprej, da ne bom predolg
Možnost b – ona preneha s pisanjem bloga, preneha s dopisovanjem, sin je pomirjen. Ponovno se dobi z njim-njo, in ji nekako postaja všeč, po dolgem času začuti simpatijo, vzljubi to moško osebo, ga pripelje domov, in sinu dopovesta, da sta pač par, da on ne bo nadomestil njegovega očeta, ampak da se gre za srečo mame, in na koncu tudi njegovo, in njihovo skupno srečo. Torej na koncu neki klasični happy end.
In vmes, lahko je še mnogo oseb, lahko komentira njen blog tudi njen bivši in podobno. Domišljija enostavno nima meja.
No upam, da si nisem upal preveč, ker sem tak malo strnil. Želim le nekako, da se zadeve določijo, in da imam tako temelj za naprej.
Januar 15th, 2007 at 11:49 popoldne
Faraon, o.k. skušal bom stopnjevati tvojo inačico zgodbe:
Sprejmem postavitev NJE - piarovke, stare 45 let, ločene že 10 let, zaznamovane z neuspehom večih neuspešnih zvez, samohranilke s sinom starim 24 let, spletnim urednikom, modelom iz generacije y, zaznamovanim z njeno prezaposlenostjo, bojem za preživetje in bojem s svetovi oglaševalcev, v katerih vladajo moški.
Sprejmem njegovo travmo, ko ugotovi, da se mama na spletu identificira kot moški. Ker je dovolj izobražen skuša razumeti, da mama potrebuje ta ventil. Nato je nad razkritjem vse bolj zgrožen, ne ve, kaj naj napravi. Poseže v dogajanje v virtualnem svetu. Mama, onakijeOn in njena obsesija iz virtualnega sveta onkijeONA pobegneta v intimo e-pošte. Njen sin vdre v sistem in ugotovi, da se e-predalih dogaja še bolj zanj perverzna zadeva. Išče dopisovalca, odkrije, da je ženski nick, ki si dopisuje z materjo pravzaprav moški.
No, in zdaj se mora razkriti nekaj, zardi česar SIN nima moči, da bi odkrito stopil pred dopisovalca! Ali pač, onakijeON mora biti neka zelo pomembna, dominatna, nedosegliva ali nedotakljiva faca! Ali pa celo stopi pred njega, a ga oni ne upošteva. Sin mora najti drugačen način, da ga onemogoči. Izsiljevanje z zaupni podatki? Zarota? Poskus uboja?
Skratka spopad, v katerem se sin zlomi. Konča v umobolni. Zaporu? Na ulici? Mati mu ne verjame, da se je vse to zgodilo, zaradi njene avanture na spletu, prepričana je, da se jmu je utrgalo. Mati se vrne na splet, seveda še zmeraj kot On, zvabi svojo spletno ljubimko v zanko, ugotovi, da je moški.
ON in ONA v relnem svetu sta soočena z resnico in s krivdo zardi sinovega propada. Toda, preveč sta si že blizu, sovražita se in ljubita obenem. Iščeta način, da bi napako popravila. Kako lahko to storita, ne da bi se razšla?
Januar 16th, 2007 at 12:07 dopoldne
OnakijeON bi se lahko v času priljubljenosti kratkih imen imenovala “ONI”, ONAkijeon pa “ONKA”…? Ma ne, najbrž bi asociiralo na preveliko skupno frekvenco…? Ali pa tudi ne! Kajti, če sta se spoznala na spletu, je logično, da se ji bo ONI prilagodil takoj, ko je “začutil”, da je ONKA…Seveda lahko ONKA že v prvih delih zaupa svojo pravo letnico rojstva, torej nekaj let več od ONIJA ali pa so morda celo leta tista, na podlagi katerih začneta razvozlavati ali sta za skupaj ali ne. Kajti, če se čekirata po klepetalnicah, se izbirata in izločujeta tudi in predvsem po letih. Obema imenoma bi zlahka domislili tudi ljubkovalne izpeljanke: Ončica, Onki…??? oziroma Ononi….
Glede poklicev bi se mi zdelo primerno, če bi ONKA bila voznica kamiona, ker bi bila denimo žena nekdanjega kamionarja, ki ga je zapustila prav zaradi njegovega sindroma “večno odsotnega očeta”, ki je takorekoč zakoreninjen v naši in v vseh zahodnjaških, turbokapitaliziranih družbah, ONI pa del-avka, v tovarni, ki je šla v stečaj, zato se je morala zaradi zaščite razpadle družine, ki je obvisela na njej, na hitro znajti, se je s pomočjo zavoda za zaposlovanje vključila v iskanje dela, obiskovala računalniške tečaje, začela po netu iskati zaposlitev in družbo….Začela prodirati v zagonetnost virtualnega sveta in igrati dvojno igro, vendar z željo, da bi v resnici našla pravo, vdano, gorečo-ljubečo osebo, ki bi se ji lahko predano zaupala v vseh perverznih sanjarjenjih in neizživetih ljubeznih, ki jih je morala, kljub za žensko zrelim letom tlačiti zaradi sina - najstnika, ki je zabredel v preprodajo drog, v kriminal, obtičal v zaporu, kjer se je zaradi še večje količine drog kot zunaj, še bolj zapletel v kriminal in zato je hkrati iskala rešitev še za sina….
Skratka: pri nas taki primeri gredo v stotisoče in če se bo ONIJU dogodila prava ONKA, v podobi izobraženega, finančno premožnega človeka, ki poleg tega, da je bil ob pravem času na pravem mestu in ima že vse, od dolgčasa zaradi prečekiranih virtualnih do pravih ljubic, le še iskrene, vdane žene, ki bi bila pripravljena zapečatiti sad njune ljubezni s skupnim otrokom in spremeniti življenjske navade tako zelo, da bi se iz vsejedke preobrazila v vegetarijanko in posledično v svoj vrtinec potegnila še zasvojenega sina; v svojem možu, ki bi še naprej oboževal mesne dobrote, pa vzbudila željo, da bi čez leta prodal vso premoženje v Centru, da bi se lahko oselili na Tromejo….., potem ne bi bilo težav z različnimi zapleti.
Po mojem mnenju bi se v taki oziroma podobni zgodbi prepoznavalo ogromno ljudi, vsaj eden od junakov - vsekakor eden izmed manj izobraženih - torej ONKA (ki je bila on) bi morala študirati na daljavo, ONI pa se piliti v učenju tujih jezikov in v želji po jezikovni globalizaciji spoznavati tako širok krog zanimivih ljudi, da bi vzbujal pri svoji ljubezni čedalje večje ljubosumje itd. itn…
Sicer pa v stilu: vedno znova
pridem
da bi odšel
in odidem
da bi se vrnil…….
Januar 16th, 2007 at 6:59 dopoldne
Torej, hvala Feri, bom nadaljeval, pa tako počasi potegnil črto.
ONA, sprejmem tvoj opis, torej za njo potrebujemo le še ime in nick.
SIN – torej, ima travmo, starost smo določili, torej ravno tako potrebuje ime in nick. Tudi to, da vdre v sistem podpiram, torej ima tudi njega določenega
ON – nič mi nisi napisal zanj, ampak naj tako malo nadgradim tisto svoje, zaradi kasnejšega razpleta. Naj bo on namesto da je novinar urednik bulevarnega časopisa, nekega rumenega tiska, ki vedno išče le svoje zgodbe, packarije, vse na kar naleti, in je zato pripravljen veliko storiti, in ne izbira načinov, zato se indeficira kot ženska, ker misli, da bo ujel veliko ribo. To uredništvo mu daje tudi tisto moč, da imam občutek, da mu nihče nič ne more.
Kaj mi še manjka. Ali se strinjaš z mojim predlogom, zakaj se ona indificira kot moški, mislim na blog? In seveda še leta in ostalo zanj, ter mu moramo dati tudi ime in nick.
Torej, tvoj predlog o razpletu mi daje neko osnovo za nadaljnjo razpredanje. Torej, sin ga prvi razkrije, to ne pove mami, ampak hoče zadeve rešiti sam, saj se ima za pametnega, in jo hoče nekako zaščiti. Prvi sestanek mu ne uspe, saj je se ima ON za blazno močnega, in ga z argumenti se bom razpisal o tebi v časopisu in podobno pa o tvoji mami, a misliš da ne vem kdo je in podobno, zaenkrat potolče nazaj. Torej prvo srečanje ON in SIN propade, ker ga ne more zlomiti
Nato ga začne nekako izsiljevati, ker mu vdre v računalnik, in mu najde druge svinjarije. Končno on vodi, ima občutek, da ima tokrat on vajeti v rokah. On igra SINOVO igro, se mu kvazi preda, vendar mu nastavi past. Ko on misli, da bo dobil denar, da bo lahko nekaj ustvaril zase, ga prime policija, ker ga je ON zatožil. To mu uspe, ker ON sam izsiljuje visokega policijskega predstavnika s skritim slikami, in tako akcija uspe. Zadeva je nastavljena, da je SIN glavi prasec, ki je vse zakuhal, ON pa je le žrtev, ki sedaj ne vidi več ovir, da bi nadaljeval svoje sveto raziskovalno novinarsko delo.
ONA sinu ne verjame, kakor si napisal, SIN pristane v umobolnici ali zaporu, kakor koli že, in ona se čez nek kratki čas spet javi v spletu, in nadaljuje prejšnjo igro, vendar ji njen materinski čut ne da miru, in dejansko ugotovi, da je za nasprotnim nickom moški, ker ne vem se mu enkrat ponesreči, pa nekaj na hitro ne napiše kot ženska ampak kot moški, napaka pač, ki je niti ne opazi, in ona kot dobra piarovka to takoj opazi.
Iga naprej, ga zvabi ven, ga prepona v lokalu kjer se srečata, in ….
No ja, za konec je morda še malce prezgodaj, ampak, morda imamo sedaj naš temelj kolikor toliko postavljen, in nam manjkajo še imena.
Januar 16th, 2007 at 7:39 dopoldne
mimogrede, kako piše v knjigah in filmih. Kakršna koli podobnost z ljudmi v realnem svetu je čisto naklučje. Torej, če se kdo prepozna v teh vlogah ali pa koga prepozna iz našega realnega sveta in stvarnosti, naše drubžbe, kakor koli že, je to čisto naklučje.
Januar 16th, 2007 at 9:52 dopoldne
Sin ugotovi, s pomočjo izsledovalca (recimo elektronskega, ugotovi mail in naslov), da je moški njegov napadalec iz otroštva. Feri, omenil si pedofilijo, recimo, da je sin bil njegova žrtev. Ker vse skupaj ponovno podoživlja, se odloči za umor.
Ker je mati prezasedena, ker je znana recimo državna tožilka ali svetovalka ministra za delo, dom in družino ( ta je dobra), sama pa nima časa niti za sina, kaj šele za družino, vse skupaj ugotovi daleč prepozno.
Dobro, vmes bi se moralo še zapletati, da bi navsezadnje imeli kaj razpletati…
Januar 16th, 2007 at 10:12 dopoldne
VSEM - VELIKO SMO DOREKLI, A MENIM, DA JE ZOPET NASTOPIL ČAS ZA “PROSTI TEK” KOMENTARJEV, BREZ MOJE MEDIACIJE. MORDA BO TO DAN, DVA, BOM SPROTI PRESODIL, VSEKAKOR PA UPAM, DA SE BO NABRALO VELIKO ZNIMIVEGA IN UPORABNEGA. NATO BOM SKUŠAL OBLIKOVATI SINOPSIS.
Januar 16th, 2007 at 10:39 dopoldne
Tako, fantje in dekleta, mislim, da potrebujemo še četrto osebo, detektiva, policajčka, mogoče sodelavca naše prezasedene vase zaverovane damice,ali pa psihiatra, ki bi privedel kriminalko do nekega vrhunca.
Januar 16th, 2007 at 11:14 dopoldne
Jaz sem četrto osebo nekako že nanizal v moje dolgem postu kot policija, kriminalista, ki pomaga NJEMU da ulovijo SINA pač pod neko pretvezo, čeprav ga je upravičeno izsiljeval. Tako da jaz četrto osebo vidim v nekem policaju, kriminalistu, komor koli že, če pač hočemo malo pridaha kriminalke. Če pa hočemo bolj psihloško udrit, potem pa je psihiater čisto na mestu.
Tudi glede povezanosti SIN in ON. Ne vem, morda je lahko tudi tako, kot je omenila ajara, samo potem si nekako težko ustvarim konec, če pač je Feri napisal, da bi rad videl oz. naninizal, kako potem to razmerje poteka naprej. Težko verjamem, da tako verjetno izpade, da bi ona živela z nekom, ki ji je zlorabil sina, pa četudi sin konča v zaporu ali umobolnici. Edino če ga ubije, samo potem ne moremo zaključiti njujenga razmerja iz spleta v realnost, kar pač je Feri napisal, da bi naj bilo. Edino če je ta ON neki sosed od poprej, pa ona to sploh ne ve, samo smo spet pred istim problemom, nekako je verjetno, da bo sin materi povedal, kdo je na drugi strani, torej ji bo, glede na to, da smo nekako rekli, da bi rad preprečil njuno razmerje, ji direktno povedal, da je to prasica, ki ga je zlorabil. In smo spet pri istem, težko verjamem, da bi ona nato živela naprej z njim, ali pa kakor je napisal Feri, po tistem, ko ji sin nekaj pove, ona ponovno išče preko spleta NJEGA, in želi z njim na spletu nadaljevati, kar je povezano tudi s tem, da se potem nekako srečata in recimo temu, nekako žvitia naprej. Pač samo jemljem napotnice Ferija, ki nam je v enem od svojih zadnjih postov nekak, vsaj tako mislim, postavil nek temelj, če prav je še kaj vedno nerazrešenega.
Ja, kaj pa kaj z imeni. Ne vem, tukaj mi ravno kaj ne pride na pamet, vendar, tudi s tem moramo začeti.
Torej , če ponovno izhajam iz Ferijeva posta in njegove ideje o žensi, torej da je stara 45 let, mora ime takšno na pol klasično realno ime, na pa tista kratka, ki se pojavljajo dan danes. Recimo naj bo Julija, ali Nadja, mi je čisto tako prišlo na pamet, nick name pa men_for_all, če izhajamo iz tega, da piše blog, ali big_dick. za neko nadaljnjo komunikacij z NJIM-NJO. Ali kaj bolj tako umirjenega, nice_guy, love_me_tender ali kaj podobnega
SIN, za sina je Feri rekel, da bi naj bil mljaši, tam nekje 24 let je napisal, torej imam lahko bolj sodobna imena, ne vem Nejc, Aljaž, nick name pa glede na to, da je urednik spletnega poratla, spet izhajam iz tistega kar smo dognali, pa adminitrator. Nick pod katerim pa ustrahuje NJEGA, pa ne vem, bond_slo.
ON. no ja, njegove starosti še nismo dognali, ampak bi ga vseeno postavil v mejo nje. Torej predlagam ime Miha, Matjaž, Bojan, in ostala takšna bolj tradicionalna imena za moške pripadnike. Nick name ne vem, normallady, romantic, small_rose nekaj tak obolj umetniškega da bo NJO-NEJGA privlačilo, da mu-ji sploh odpiše.
No pač poskušam malce gledati naprej.
Januar 16th, 2007 at 11:51 dopoldne
Karkoli zazgreši ta moški, njenemu sinu, zagreši tudi njej. Kriminal je kriminal, saj sin ne ponori in ne pristane v umobolnici zastonj, ampak zaradi strahu, preganjavice, psihičnih in če hočemo fizičnih ran.
Fefaron, ti si dobro zastavil virtualna razmerja med vsemi tremi akterji. Vendar, če želite normalno razmerje, dodajmo psihiatra, ki vidi v tej ženski svojo bodočo partnerico.
Januar 16th, 2007 at 12:06 popoldne
Ja, mogoče sem se res premalo zamisil nad tem, zakaj sin pristane v umobolnici, vendar, nekako sem si skušal predstaviti, če sledim Ferijevem napotku, da bi pač bilo smiselno nekako prikazat ljubezen tudi potem, ko se srečata. No ja, sem se pa sedaj spomnil, da, če nadaljujem svoje od poprej, SIN NJEJ pove, kdo je na drugi strani in on tudi prisante v umobolnici, da recimo ona prevzame glavno vlog, zvabi NJEGA v past, in se mu na koncu maščuje, za vse. Da ga pač ona ubije, da tako kot igra v virtualnem svetu, igra tudi v realnem svetu, mu daje lažno ljubezen, on ji zaupa in misli, da je na koncu odkritja svoje senzalne zgodbe in naslovnice, vendar, ga ona iz maščevanja vseeno ubije. In ponovno imamo možnost za neko četro osebo, lahko to policaj, ki si jo želi za bodočo partnerico, in vse speljeta na sina, ki je tako in tako v umobolinici, ali pa psihiater, in spet vse speljeta na sina. Se mi zdi zanimivo, da bi tudi četera oseba bila zapletena v to razmerje.
Potem malce porušimo Ferijevo zasnovo da naj bi njuna zveza, torej NJE in NJEGA obstajala tudi naprej, vendar, ni rečeno, da mora, saj Feri ni napisal, ta zveza biti dejansko srečna. Lahko je tako igrana, in se nekako suče tako kot sem napisal, in vpletemo še četero bolj glavno osebo.
Ampak imam občutek, da imam sedaj nekako dovolj glavnih akterjev, seveda bodo tudi ostali, samo ne morda v taki glavni in odločilni vlogi, kot so ti štirje.
Januar 16th, 2007 at 12:09 popoldne
Imena: Karmen Viler, sin Adrian Viler, psihiater Bor Hubad, kriminalec Mihael Urbas. To je samo predlog.
Januar 16th, 2007 at 12:50 popoldne
LAŽNA LJUBEZEN. Dobro zastavljeno fefaron. Strinjam se s teboj, da ga ona zavede, medtem ko končno doume, zakaj je sin v umobolnici. Vendar pa se strinajm tudi s tem, da onadva že realizirata razmerje in mu dasta nekakšen fizični smisel. Mogoče jo on povabi na večerjo in je prvi večer celo, zelo lep. Pogovor steče, simpatija obstaja, njegovi nazori so precej podobni njenemu. Recimo, da gresta drugič ali bolje petič, na izlet, precej oddaljen, v neko sotesko, kjer začne končno sumiti vanj. Recimo, da je prejšnjo noč že skušal ubiti sina, kasneje v soteski želi ubiti njo, vendar mu ne uspe, ker se vmešata kriminalist in psihiater.
Januar 16th, 2007 at 1:16 popoldne
hvala ajara. No če tako vzamem tvojo iztočnico, se mi morda, pa ne mi zamerit, samo nekako nadaljujem tvoje, zdi se mi čudno, ne vem morda gledam tudi preveč iz sebe, ko praviš, da je on poskušal umoriti sina pretekli večer. Če izhajama iz tega, da ona igra lažno ljubezen, da se mu hoče že od vsega začetka maščevati, je normalno, da gresta jest, na izlet, kar koli že, ker pač je to njena igra, kateri ON nasede. Vendar težko si zamislim, kako bi recimo ON prišel v umobolnico, da bi umoril njega. Je morda prijatelj psihiatra, kar se mi nato zdi logično, in spet ponovno blazno povežemo osebe, in tako dobi dostop do sina, da ga lahko umori. Saj če je sin v umobolnici potem tako in tako ne more ven, in lahko samo dobi obisk. Vendar kako bi recimo ona izvedla, da se je on obrnil, da se je igra obrnila, da hoče dejansko on umiriti njo, tako kot je ona hotela njega. Pa tudi razlog, zakaj bi on hotel umoriti njo, če jo pa v resnici obožuje, saj jo je, nekako tako smo zastavili on osvajal, ko se je ona pojavila v virtualnem svetu, torej nekako, pa če tudi pod drugim spolom, ji je pihal na dušo. Torej ona nekak zanj predstavlja utelešenje ljubezni, in si tako težko predstalvjam, da bi jo hotel umoriti, edino, če to naredi, ker ga je strah, da ji je sin morda kaj povedal, in se boji za lastno kožo. Ali pa iz klasičnega ljubosumlja, ker pač ima občutek, da jo osvaja tudi ta naša četrta oseba. Pa tudi če si zamislimo tako, da ona igra lažno ljubezen, bo verjetno ona bila prva, ki bi hotela izvesti umor, in se mi zdi tako, iz mojega pogleda, malce čudno, da bi pa sedaj kar naenkrat dobila preblisk, da jo hoče on ubiti. Saj smo izhajali iz tega, da se je zapletla v razmerje z njim, ravno zato, ker je na koncu izvedla kdo je, da je namreč zlorabil sina, in se hoče tako maščevati. Morda tako razmišlja tudi le zato, ker si napisala, da končno začne sumiti vanj, ko sta v soteski. Morda preveč izhajam iz tega, da je ona že prej vedela zanj, in ne šele takrat.
Je pa to to dobra iztočnica za umor, s kater koli strani že, mislim ta soteska.
Pa vendar, bolj smiseln se mi zdi, da sta ta kriminalist in psihater v akciji že poprej, ne šele na koncu, ko je praktično, niti sedaj ni važno kdo umre, njunega razmerja tako in tako konec, in tako malce podremo Ferijevo tezo, da bi bilo smiselno prikazati njuno razmerje, pa če tudi smo ugotovili, da je lahko lažno, tudi po tem, ko se dejansko srečata. Mislim, da bi morala ali psihater, ali policist biti prisotna že poprej, ne šele na koncu njune veze. Kajti, če jo nekdo od niju obožuje, potem je nekako logično, da bosta onadva živela srečno naprej, in ne glavna junaka, ki sta se našal preko spleta, kakor je bilo v osnovi zamišljeno. In če sta prisotna poprej, to pomeni, da morata biti nekje pri sinovem prvem razkritju, kdo je za ženskim nickom, ki se dopisuje z njegovo materjo, in njegovim poizkusom, da ga izsiljuje, ubije, prizna materi kdo je vzadaj, ali kar koli že, kar sem naisal pri svojem razmišljanju o zgodbi.
Vendar, kakor sem napisal, samo razmišljam in vesel sem da si napisala, kajti tako se nekako misli dopolnjujejo, saj si mi dala ponovno iztočnico, da sem lahko malce razmišljal.
In hvala ti ajara tudi za imena. Glede na to, da si napisala dva moška. Torej ti vidiš tisto glavno moško osebo torej NJEGA ki se predstavlja za NJO kot psihiatra ali kriminalista, in ju ne vidiš kot četrto osebo?
Januar 16th, 2007 at 2:19 popoldne
Onka ne bi smela biti v službi.Le kje naj poleg svojih gospodinjskih obveznosti dobi še čas za sedenje za računalnikom.Biti mora zelo osamljena, saj nima moža,otrok pa ti ne nadomesti te plati v življenju. In sploh ni čudno, če se njenemu sinu zmeša, ko ugotovi, da je njegova mati perverzna, čeprav mogoče to sploh ni in je to samo sinova ugotovitev, ker otrok misli, da so starši vedno brezspolni.Onka se mi smili, ker v svoji veliki osamljenosti in zapuščenosti, spozna Ona, ki prav sigurno ni primeren zanjo.Je pa moški, in v tem površnem in hitrem čas ji je prav vseeno, kakšen je, samo da ji krajša čas in ubija v njej tisto za kar se je odločila iskati partnerja po internetu.
Januar 16th, 2007 at 3:41 popoldne
Zinja, nimaš pojma, za kaj vse najdem jaz čas v svojem življenju. Če je nekdo zdrav in zadovoljen, je ustvarjalen in ga je povsod polno.
Januar 16th, 2007 at 3:54 popoldne
Fefaron, provociram te, da pišeš male sinopsise, ker si sposoben shematik. Sedaj pa je čas,da tudi jaz malo razgradim, kar smo napletli in razmislim brez medija. Uporabila bom navaden svinčnik in papir.
Januar 16th, 2007 at 4:06 popoldne
Najprej haval za pohvalo in ne, saj to je čisto prav da me tako provociraš ajara, saj veš, dobiš idejo nekje drugje, pa poskušaš nekako razvijat. Včasih kar tako malo padem v vloge, pa se mi pol kar neki razpiše. Ampak se mi zdi to tako zanimivo, več mnej, pogledov, in potem ustvarimo nekako tako skupaj. Se mi pa zdi fajn, da se naredijo tako nekako izvlečki, da pač je potem lažje razmišljat naprej, če veš, da smo za tisto poprej zedinili, in imamo potem neko skupno osnovo za naprej.
Januar 16th, 2007 at 7:27 popoldne
Lina75-user name; spol-ženski
Ajara in Fefaron sta že skoraj na koncu knjige, jaz pa sem se ustavila nekje na začetku.
Preigravala sem scene in se mi je zataknilo, ker si nisem mogla predstavljati, da bi mi bilo všeč, če bi mi neka ženska napisala:
»Ti si fantastičen, Franci, edini, ki razume,…« ali še kaj bolj srčnega.
O.K. Pa vzemimo, da sta naša junaka pač drugačna, in ju to pritegne;
tu je tudi vprašanje zavajanja, prevare, ki lahko zelo prizadene nekoga, ki je v ta odnos vključil dejanske strasti in čustva. Kajti zavajata zavestno. Razen, če to ni namen, s tem pa sta tudi značajsko definirana.
(Bila je zgodba dveh žensk, ki sta si prek oceana dopisovali prek spleta, le da se je ena - v Avstraliji - predstavljala kot moški: ko »ga« je druga nenapovedano obiskala in ugotovila, da je ženska, si je vzela življenje.)
Po pravici povedano, me Fefaronova junaka preveč spominjata na direkt, anojud in rumenopolitično sceno. Fefaron je to sceno odlično posnel in spretno razvil zgodbo.
Njegovi junaki: potrebna piarovka (čeprav sem jo sama predlagala, ampak sem si jo zamislila malce drugačno) s povsem razdrtimi merili; novinar brez skrupulov in žrtev, zanemarjeni dvajsetletnik – to je en odsevov te naše rumenopolitične scene. Ampak, s tem se že ukvarjajo vsi naši mediji.
Za roman, ki sliši na ime Junak našega časa, bi morala junaka, če res ostanemo pri Fefaronovih, kar nekaj narediti na sebi.
Januar 16th, 2007 at 8:47 popoldne
No ja, nimam občutka, da smo pri koncu knjige, je pa res, da sem nekako, iz svojega zornega kota nakazal zgodbo, kar pa seveda še ne pomeni konca. Ko začne človek pisati, je potrebno to, kar sem jaz na kratko nanizal še prekleto navleči, in narediti tako, da ima svojrep in glavo, torej smisel.
Morda sem z tem, ko sem iz njega naredil novinarja brez skrupolov, podal neko povezavo ki jo lahko najdemo tudi pri nas. In to je bil moj namen, in zato sem tudi napisal, da so kakršne povezave zgolj naključne, da ne bo potrebe še našega bloga odmikati z neta, ha ha. Gre se zgolj za umetniško svobodo, ko razpredaš zgodbo, in jo poskušaš narediti za našega bralca čim bolj zanimivo in privlačno. Saj vest, na koncu veljajo le številke, številke obiska, številke prodanih izvodov, številke ….
Feri je na začetku nanizal, naj bo čas dogajanja sodobnost, naša družba, ki je lahko tudi takšna, kot si napisala Lina75. Res je, da se s tem ukvarjajo vsi mediji, vendar poglej, kateri časopis je najbolj bran, česa so željni naši Slovenci, zato mislim, da je nekakšen takšen opis družbe in dogajanja čisto na mestu, in v kontekstu Ferijev zasnove.
In kje je junak? Ja, tudi meni se je to vprašanje zastavilo, in sem se spet malce postavil v svojo vlogo bralca. Ali ne mora biti junak ona, ki kot piarovka, torej nek del novinarstva, res ne direktnega, vendar, če jo postavimo ne mesto neke televizijske ali radijske hiše, časopisnega podjetja in podobno, dobi tudi neko vlogo novinarstva, in to čistega novinarstva, tistega, ki ni omadeževan z vsemi profiti, ki jih iščejo lastniki, in tako novinarje silijo v nemoralne akcije. Torej ona kot le nek predstavnik novinarstva, razkrije podlost njega kot podlega novinarja ali urednika časopisa. Ga psihično uniči, ker mu je prišla do živega, in na koncu koncev, to še celo ženska. Morda je že ta psihični polom zanj dovolj, da se zlomi, da se zlomi njegov vsemogočni moški ego. Zato ga niti ne potrebuje ubiti, konec koncev, saj lahko v umobolnici pristane tudi on, zakaj ne. In ali ni potem ona neke vrste junak našega časa, ker je uspela zlomiti tisto, v kar je naša družba padla. Ker je uspela zlomiti tisto, kar naši ljudje berejo, prelistajo, ko jih ne zanima bistvo, ampak samo tisto površinsko, in čim bolj podlo ter sramotilno. Ali ni največja sramota, če mora nekdo, ki se ima za svetega, za edinega pravičnega, najbolj realnega in objektivnega, priznati poraz, in to iz istih vrst, kot je sam, in celo še od ženske. In ali ne mora potem tisti, ki to zmago zmaguje, torej naša ženska biti naš junak našega časa? Ali naši junaki po tem, kar sem napisal, potrebujejo narediti kaj na sebi?
Januar 16th, 2007 at 9:32 popoldne
Kar pravi Lina75 nekoliko iritira tudi mene. Ne predstavljam si, da ne bi ženska, po vsej verjetnosti inteligentna, predvsem pa intiutivna že po nekaj e-mailih zasumila, da je ne na drugi strani žice nekaj narobe. Ne pozabimo še tega silno zapletenega problema četvorne identifikacije: ženska, ki se pretvarja, da je moški, sprejema komplimente od, po njenem mnenju neke ženske, ki želi omrežiti tega namišljenega moškega. Vsaka normalno ženska bi, po moje, takoj zapopadla, da je z žensko, ki skuša pihati na dušo njenemu moškemu, nekaj hudo narobe. Na drugi strani, pri moškem, ki kot ženska osvaja moškega-ki-je-v-resnici-ženska, težave seveda niso nič manjše.
Edina možnost, ki se mi kaže, če že pristajamo na to igro zamenjave (tudi) spolnih identitet, je da v tej zamenjavi spolnost izostane, ker bo sicer zelo verjetno neprepričljiva. Razen če ne razkrijemo še kakšnih homoseksualnih nagnjenj. Uporabimo jo, to zamenjava, za kakšne druge namene, morda za nek skupen cilj, prepričanje, ki ga delita oba protagonista, vsak s svojo življenjsko zgodbo, ki je lahko razburkana, dramatična, težka, ali povsem povprečna, toda ta zamenjava vlog mora v zgodbo vstopiti kot pospešek, ki bo obema pomagal pri neki razrešitvi. Seveda pa ne zaradi te goljufije na koncu ne smeta ostati brez nekakšne kazni. Pa naj se zaljubita, a ne virtualnem, ampak resničnem svetu in ostaneta na koncu razočarana, vsak zase, nazadnje spet viseč na netu, ki ostaja edina uteha.
Januar 16th, 2007 at 10:15 popoldne
Tudi o tem sem razmišljal včeraj, da če tako obračamo vloge mora nekdo imeti vsaj neko željo po istospolnosti. Pa smo kasneje dognali, da če ona piše blog kot moški, ji pač on odgovarja kot ženska, ker pač ljudje iščejo tudi toplino, in ne le goli seks. Če ona-on piše nekako drugače od ostalih, da njemu-njej zbudi novinarsko žilico, se pač mora temu primerno tudi odzvati, če hoče zbuditi pozornost. Da pade v oči, da ni le eden izmed mnogih.
Nekako padeš v to če si sam, kajti dognali smo, da je ona ločena, trenutno brez partnerja, in on je tudi samski. Pač, glede na to, da si predstavljam, da je vse le igra, nekdo igra, drugi pač nasede, ali pa oba igrata. Kdo ima glavno vlogo trenutno niti ni važno, vendar ona-on sanja o seksu, to piše na blogu. On-ona je tisti tečni novinar, ki zavoha dobro zgodbo, se predstavi kot ženska, v upanju, da bo tako dobil svojo senzacijo, in potem istospolna vloga niti ni potrebna, saj se vse začne nekako odvijati. Ona-on ima nekako izpolnjene sanje, saj svoje seksualne fantazije piše, in ji je to dovolj, on-ona išče svojo zgodbo leta, in igra svojo igro.
Spet izhajam iz Ferijevega napotka, da mora vse skupaj biti tudi tako malo perverzno, in ne le neka klasična ljubezenska zgodba.
Januar 17th, 2007 at 9:19 dopoldne
Lep pozdrav vsem.
Malo z zamudo se vključujem v debato, vendar sem se glede na zadnji razvoj zgodbe, odločil, da prispevam svoje mnenje. Fefaron in Ajara sta jo že zelo daleč pripeljala, me pa vse skupaj ne prepriča preveč.
1. Če smo že pristali na dvojno zamenjavo spolnih identitet, potem smo se še vse premalo vprašali, kaj naša junaka žene v to. Mislim, da je nekdo zgoraj že zapisal “spolne identitete ne zamenjaš kar tako” - pa četudi samo na spletu. Ko razmišljam, zakaj bi nekdo to počel, si lahko predstavljam naslednje razloge:
a.) Je ujetnik napačnega telesa. Pridemo do neke zgodbe o transseksulacih, kar pa se mi zdi, da nismo imeli v mislih.
b.) To počne zelo premišljeno s točno določenim ciljem - npr. kot že dan predlog za senzacionalističnega novinarja, ki meče svoje vabe (mogoče jih ima celo več - nastopa z različnimi identietami) ali pa mogoče študentka sociologije (psihologije), ki dela raziskavo za svojo magistersko nalogo (za kar pa spet zamenjava spola ni nujna)
c.) To počne iz nekih drugih notranjih vzgibov: npr. nekdo ki, rad “zajebava folk v glavo”, se dela norca iz drugih, preprosto uživa v tem, da se igra z drugimi (mogoče bi to lahko bil uspešen manager, ki mu je vloga manipulatorja tako prišla pod kožo, da je postala kot mamilo)
d.) Verjetno še kaj drugega. Ne bi bilo slabo, če bi vsi skupaj še razmislili o tem.
2. Kakorkoli že, se mi zdi da ONA in ON nista prava e-junaka našega časa. Prej antijunaka. Nekako mi nista simpatična. Ima pa po mojem precej potencialov, da to postane SIN (ali kdor koli že je). Kaj če bi zgodbo ONA-ON (ki ima že kar nekaj solidnih nastavkov), postavili kot okvir romana, v njegovem centru pa je pravi e-junak - SIN. Lahko bi bil kar pripovedovalec zgodbe. Njegov grobi oris smo nekje zgoraj že dobili. Živi predvsem v virtualnem svetu, tako zasebno kot poklicno. Jaz bi k temu dodal še nek varnostni ventil, neko vez z realnostjo - PRIJATELJICO, ki pa mu je bolj nasprotje, kot pa ne (recimo, da je to soseda iz otroških let ali pa sošolka iz gimnazije). Kot je bilo že povedano, SIN odkrije zgodbo ONA-ON, gre skozi različne faze odnosa do tega (od začetne radovednosti, preko vznemirljivega vojarizma, do tega, da se mu vse skupaj do skrajnosti zagnusi). ONA in ON v svojem odnosu vedno bolj zablodita v smrdljivo močvaro iz katere bosta težko zlezla, če že, potem ne brez posledic (lahko pa ju pustimo tudi kar tam). Bolj nas zanima SIN. Ta skozi vse dogodke doživi preobrazbo, vrne se v realnost (vloga PRIJATELJICE pri tem), nekakšen “nazaj k naravi”. (Nekje zgoraj je bi omenjen Drnovšek - kdo pa je trenutni največji slovenski junak, če ne prav on - celo e-junak :)). Preobrazba bo težka in boleča, vendar končna nagrada velika (kaj, ko bi mu na koncu našli kakšno staro kmetijo na Kočevskem, kjer bi zaživel s PRIJATELJICO - happy end).
3. Fefaron in Ajara stra nas že globoko zapeljala v neko kriminalko. Žal me spominja bolj na osnutek scenarija za kakšen ameriški film B produkcije. Rekel bi, da raje pozabimo na kriminaliste in psihiatre. Nimam tudi nič proti, da koga pošljemo pod rušo, bi pa moralo biti vse skupaj bolj psihološko, kot pa akcijsko podprto.
Toliko za zdaj. Če bom imel še kaj, se javim.
Januar 17th, 2007 at 9:59 dopoldne
Ja, tudi sam sem se poskušal dokopati do odgovora zakaj pride sploh do zamenjave spolov. In tisto prvo, kar pač vidim pade tudi ostalim v glavo je pač istospolnost in podobno, proti čemur Feri ni imel ničesar proti, vendar, sem razmišljal, da pač lahko obstaja tudi kakšen drugačen vzrok.
In to pač je to, kar smo nekako že dognali. Pač ona, lahko iz čistega dolgegačasa, ker pač ponoči nima kaj za delat, ali pa zato, ker nekaj pogreša, ker pač nima partnerja ob sebi, ampak samo sina. Delo jo čez dan popolnoma zadovolji, ampak, ko je tako zvečer sama, si pač želi nekaj več, pa si niti ne želi, da bi bil nekdo osebno prisoten ob njej, ampak se tako poskuša vživeti v neko osebo. Si oblikuje tisto drugo osebo na spletu, in tako zamenja spol. Začne se izdajati za drugačni spol, ker pač v tem išče nekaj, česar nima. Tako ji ta oseba, ki si jo je izmislila postane nek prijatelj. Vse se enostavno začne kot neka igra, ne s nekim konkretnim končnim ciljem, ampak čisto tako, lahko rečem iz zajebancije. In tako pade vse bolj in bolj noter, vse bolj in bolj se vživa v to osebo. In temu primerno, če še vedno obstajamo pri tem, piše blog. In potem imam spet tisto nadaljevanje Njega, ki si pač zaradi svoje senzacionalne zgodbe vključi v to, pade na to igro. Njej-njemu je všeč, ker igra postaja kvazi realna. Dobi nekoga, pa je v začetku niti ne zanima koga, ki se z njim igra, on-ona, pa pada na te fore. Pa se vključi potem še sin kakor smo navedli in tako naprej.
Je pa tudi vprašanje kdo naj bi bil ta e-junak izmed naših likov. Nekaj sem glede mojega videnja napial že včeraj, vendar, vedno še malo razmišljam naprej. Pa vendar je težko, morda bi morali najprej res zaključiti kdo so vse te osebe, ki bodo nastopale. Do sedaj vidim, da se strinjamo da so ona-on, on-ona, ter sin. Glede ostalih oseb, vidim da imamo različne poglede, vendar, morda to, ko hočemo določitli kdo bo tisti glavni e-junak, niti ni pomembno. Imamo svoje tri junake, in iz njih treh ga moramo določiti.
Pa vendar, morda se moramo bolj vprašati, kdo pa je sploh lahko, tako na splošno danes e junak. Ugotavljamo, da nekdo, ki doživi neko preobrazbo. Vendar spet ponovno, kakšno peobrazbo? Je naprej na spletu tisti splektar, ki lovi nevedneže, pa se potem iz njih dela norce, pa se na koncu blazno zaljubi, in se na to kesa za vse hudo, in zaživi na novo v realnem svetu z nekom, ki ga je, pa pustimo sedaj način kako smo dosedaj to dognali, spoznal v virtualnem svetu. Zame premalo prepričljivo.
Torej mora to biti nekdo, ki enostavno doživi neko zmago, ali nad samim seboj, ali pa posodobitivi nečesa, ne vem družbe kar koli že. Torej, kaj naj ta zmaga predstavlja? Lahko smo spet pri tej preobrazbi, torej kakšna naj bo ta preobrazba. Naj bo najprej ta oseba dobra, nato se ji zblede in postane čisto zasvojena z virtualnim svetom, in nato spet pride k sebi. Torej spet malo verjetno, da bi to bilo res. Pa vendar, če hoče doseči zmago, mora premagati neko svojo zasvojenost. Pa smo morda tam, kaj naj predstavlja to zasvojenost. Zasvojenosti so lahko različne, in ne samo droga in kafe in cigareti. Vse kar ti pride v pamet, kar delaš načrtno in se počutiš zadovoljnega, vse to je zasvojenost. Tudi računalnik, tudi stalno iskanje nekoga po spletu, tudi navidez nenamišljeno igranje z osebami, ki jih niti ne poznaš.
Torej naj morda našega glavnega junaka, torej ali njo, ali njega, ali sina, predstavimo kot nekega zasvojenca današnje dobe. Kot tistega, ki misli, da brez računalnika ne more, ki mu enostavno računalnik postane njegov drugi jaz. Ki ure in ure prečipi pred njim, pa v bistvu ne naredi nič. Morda pa se tako lahko dokopamo do tega, kdo bi bil glavni junak. Lahko je to konec koncev tudi sin, ki na koncu, pa pustimo prijateljco, ker mi nekako ne pade v to, pusti računalnik, zjebe server, vse pobriše, ni več možnsti, da bi lahko še kdo tako pisal preko njega, ko enostavno ugotovi, če še vedno vztrajamo pri temu, da to administratrstvo zanj nič več ni. Torej, premagal je to računalniško zasvojenost, zaradi mene gre lahko živet tudi nekam na samotno, daleč stran od tega, iskati svoje korenine, in jih najde, in zaživi duševno polno življenje, ne pa to naše prazno življenje. Ostala dva lahko izginita, z klikom, ni niti važno. Tako postane glavni junak on, ker je, kakor sem rekel, premagal to svojo zasvojensot, moderno zasvojenost, zasvojenost, ki ti uniči vsa čustva, ki ti obrne pamet, da delaš popolnoma drugače, kakro si dosedaj.
Konec koncev, ali nismo eni majhni zasvojenci postali tudi mi, ko tako sestavljamo to vse skupaj.
Zakaj pa ona ne bi morala imeti isti namen, kot ga imamo mi. Enostavno začne pisati e roman, čisto tako, zase na blogu. Ker misli, da bo bolj verodostjen, ga piše kot ženska. Pa se potem vsi ostali pomešajo zraven, na nek način, ki ga bomo še skupaj dognali.
Januar 17th, 2007 at 10:30 dopoldne
popravek, mislil sem,da ga zaradi verodostojnosti začne pisati kot moški.
Januar 17th, 2007 at 1:46 popoldne
ojoj, ste se nagledali filmov, nekatere od teh sem gledala celo jaz
Januar 17th, 2007 at 2:03 popoldne
Strinjam se, da smo zabredli v nekvaliteto, da ne rečem pogrošnost. Pa saj, tako deluje pač domišljija. Vsi smo pod vplivom medijev in črne kronike.
Po drugi strani, pa sem nekoč prebrala: “kar zapiše življenje, niti roman ne more.”
Torej potrebujemo Ferija. Videli bomo, kaj bo uporabil za sinopsis.
Januar 17th, 2007 at 3:01 popoldne
Brdamrd je dal dobro možnost, da osnova Fefaronove zgodbe in karakterizacija ostaneta.
Sin bi bil lahko zelo hvaležen glavni junak, saj ima veliko možnosti za preobrazbo in spodbudo zgodbe: na začetku je žrtev, zapostavljen otrok, izgubljen. Ko išče mamino roko, jo najde v perverznem virtualnem razmerju in ugotovi še, da njegova mati brez zadržkov laže in je očitno biseksualna. Naj, kot je zapisal Fefaron, poseže v zadevo, naj se zgodijo grde reči, naj bitko izgubi.
Ampak ta poraz bo zanj zmaga, saj bo z njim prišlo spoznanje, da svet NJEKIJEON IN NJEGAKIJEONA ni svet njegove prihodnosti, in mu zanj ne bo več mar.
S tem pa bo ta svet izgubil svojo pomembnost.
V zgodbi zaznavam vrsto simbolov in asociacij.
Zdaj moramo najti še njegov svet.
Meni je všeč zamisel o sinovi prijateljici. (Samo da ne bi imeli črnobelih parov: dva stara pokvarjena in dva mlada čista in lepa.)
Morda jo celo spozna na internetu.
Januar 17th, 2007 at 4:37 popoldne
On: Dorian Grilj, novinar rumenega tiska srednjih let, ki išče znane osebnosti pri nečednih dejanjih. Ko izve za nepreverjeno novico o znanem politiku, ki naj bi se posluževal spletnih strani dvomljivega slovesa (kjer se dogovarjajo erotični zmenki ali podobno), se predstavi kot ženska in ga poskusi ujeti - torej povabiti na zmenek (seveda ne ve, pod katerim imenom se skriva politik, a neki indici so, ki kažejo na nekoga…).
Ona: dama srednjih let z razmeroma dolgoćasno in uspešno kariero, ločena, s hčerjo v pozni adolescenci, v prostem času pa skuša delati dobra dela. Med drugim se po spletu predstavlja kot moški, ki išče dekle na poziv, a jih pri tem skuša zaplesti v debato (po epošti recimo) in jim pokazati pot iz zablodelega življenja. Ona je prava ejunakinja.
Očitno se na ta način povežeta po spletu, saj On (nick: Doraxxx) domneva, da je ujel politika. Toda medtem, ko ima vsak svoje načrte se začneta med dopisovanjem spoznavati in si biti všeč. Izkaže se, da On sovraži svoje novinarsko delo, in da Ona ni le junakinja, saj ji je ta spletna
pomoč nekakšno nadomestilo.
Zaplet: v dopisovanje se vmeša hči, ki po naključju izve nick svoje mame in nadaljuje z dopisovanjem. V nasprotju z mamo, ki se nikoli v živo ne sreča s svojimi dopisovakami, se hči dogovori za sestanek z Dorianom. On že sluti, da ni ujel politika, a na sestanek vseeno pride…
Januar 17th, 2007 at 4:45 popoldne
tole zadnje, kar je rekla Lina, meni najbolj štima in je bolj precizno od prejšnjih pohodov….
Januar 17th, 2007 at 5:37 popoldne
Razmisljam, zakaj njena menjava spola…
Morda zato, ker bi rada končno razumela moške? Že celo življenje posluša floskule, kako moški razmišljajo drugače kot ženske, vendar se je do sedaj vedno prebila skozi njihove možganske vijuge s pomočjo prijateljev. Ampak do zdaj so bili to samo “neki” moski. Zdaj pa je to njen sin.
Kar naenkrat je izšel iz tesne navezanosti mama-sin. Ne zaupa se ji, potrebuje očeta. Ker bi rada sinu dala vse, kar je imela sama, torej mamo in očeta, se odloči, da bo na spletu vstopila v moško vlogo in skušala iz reakcij okolice do nje povzeti moško miselnost. Tako bo lahko, ko bo sin to potreboval, postala moški. Njena odlocitev je pravzaprav odlocitev za psiholoskega hermafrodita. Poskusila bo vstopati in izstopati iz shizofrenosti dvojnosti moskega in zenske v sebi. Po nekaj mesecih nedolzne igre z xx in xy koncepti, jih obvlada. Sin se odzove pozitivno, igra je uspesna. Ampak, vse vec je trenutko, ko ne more izstopiti. Sin postaja bolj in bolj zmeden, ker ne ve vec, kdo je - mama ali oce in zgodba o oddaljevanju se ponovi. Zacne iskati pomoc na netu, se vedno kot moski, in takrat spozna njo, ki je on.
Januar 17th, 2007 at 7:26 popoldne
Haha, razmišljam, da “junak našega časa,” ne potrebuje ne psihiatre, ne kriminaliste, še mamico NE. Potrebuje torej intiligeco, iznajdljivost, sposobnost matematičnega razmišljanja, podkovan mora biti v informatiki in računalništvu in nenazadnje mora biti skrajno senzibilen dečko. Torej mali superman. Če imamo takšnega fanta, ne rabimo mnogo oseb v romanu, vsaj ne toliko, kot jih je uporabil Tolstoj, ta jih je uporabil petsto.
Januar 17th, 2007 at 8:14 popoldne
Tudi meni je vseeno ali je tretja oseba sin ali hči, čeprav se mi zdi, da zaradi njegovega dela, vsi se strinjamo, da pač je no neki glavni računalničar, urednik spletnega portala, administrator, kakor koli že, in morda preveč moško gledam na zadevo, je to morda zame le bolj sin kot hči. Tudi če izhajam iz tega, kar smo malce razpredli, da pač hoče ščiti mamo pred NJEM-NJO. Bolj logično se mi zdi, da je to sin. In glede nato da je takšen računalniški frik, se mi tudi logično zdi, da je morda samski, in še vedno ne vidim te njegove prijateljice. Mogoče tudi zato, ker je malce pod vprašanjem, da bi, glede na to da je mlajši, sploh visel toliko za računalnikom, če bi imel njo. Bolj všeč mi je, da je prikazan kot oseba, ki ravno zato, ker ima toliko časa, ker se niti mati ne bavi pretirano z njim, bolj povezan z računalnikom, kot z neko živo osebo. Saj veste, danes otroci že pri desetih letih programirajo. In čigavi otroci? Otroci tistih, kjer si starši ne vzamejo zvečer časa, da bi se skupaj vsedli, ampak cele dni prečepi pred računalnikom, starši pa veseli, da se njim ni treba pretirano baviti z njim, in tako živijo v svojem nesrečnem svetu, kjer vsi bolj uspevajo kot oni.
No, tudi Feri nam je predstavil tega sina kot neko osebo, ki mu je nekako na prvem mestu le računalnik. In morda, zato ker sledim njegovim navodilom, ne vidim pri njemu prijateljice, še manj pa, da bi on nekako z njo srečno živel. Saj ne da mu tega ne bi privoščil, ampak, če želimo poudariti to njegovo zasvojenost z računalniki, ki vemo, da je pri naši današnji mladini kar pogosto pojav, ki se ga morda niti ne zavedamo v polni meri, potem v njegovem življenju ne more biti še prijateljice. No saj jaz je trenutno ne vidim, mogoče jo bom pa spregledal kasneje.
Tudi glede na Ferijevo dosedanje izhodišče sta mi kot glavna junaka bolj vidna Ona-on in On-ona, kot sin, je pa lahko on glavni zmagovalec, vendar mislim, da je Feri mislil, da se zgodba bolj plete okrog prvih dveh, in je tretji, torej sin le nekdo, ki poseže vmes. Ni pa seveda nujno da ne more biti glavni e junak, morda tudi na sistem, ki sem ga že poprej napisal.
Januar 17th, 2007 at 8:54 popoldne
AJARA, HVALA ZA POVABILO. Z VESELJEM SE VRAČAM, V ČETRTEK PA BOMO OBRNILI LIST IN VIDELI, KAJ LAHKO PRIPIŠEMO NANJ.
Januar 18th, 2007 at 2:12 dopoldne
pa poglejmo …
…najbolj intimne, drzne, strastne fantazije in sanje…
… v tem ne vidim kriminala, odtrganih udov in umorov za boljši jutri,
pohoda križarskih vojn v imenu tretjega očesa, ki nas spremlja celo v spalnico, ne vidim trpljenja tisočev bolnih, lačnih, brez doma, tako samih v lastni bolečini pa vendar združenih v rak celotne družbe…
…vidim kreativni naboj; moč misli in intuicije; nianse in senzibilnost lastnih čutov; odločnost lastnega jaza in hotenja živeti s polnimi jadri v absolutni brezbrižnosti za prihodnost, kjer te vsak trenutek prevzame z občutkom osebnega zadovoljstva…
Ona – (ga. Eva) profesionalno prodorna PR-ovka, z zgrajeno kariero, sodobna ženska, ki odloča sama o sebi in o svojem telesu z zavedanjem, da ne potrebuje moškega za lastno potrditev in prokreacijo, pa vendar še vedno sužnja lastnega otroka, 24 letnega večnega študenta in gospodov, katerih ugled gradi in upravlja. Za svoj 45. rojstni dan si vzame prvič čas zase, po 10 letih, ko je za seboj pustila prvo breme in balast zakona in začela svojo strmo in naporno pot navzgor. Od tu naprej? Odločitev za sebe.
Ga. Eva zelo dobro ve, da vsak igra svojo vlogo. Pozna moč in ranljivost medijev. Pozna politični in gospodarski oder (Slovenije). Naučila se je, da vplivni in ekonomsko močni moški upravljajo z denarjem, časom in idejami drugih ljudi. Pa vendar je ugled njihov kapital. V njihov klub ne vstopa ženska noga, ali pač? Njen virtualni moški lahko.
Z njim pride tja, kjer v službi ne more, z njim doživi intimo, ki jo z »realnim« moškim ne uspe, z njim potuje po svetu (s klikom na miško), z njim si polni bančni račun itd. torej s svojo lastno kreativnostjo in inteligenco postane enakovredni partner takoimenovane elite, čeprav je g. Dolar samo (njena) iluzija.
Tako kot ONA načrtuje in upravlja zgodbo, postane g. Dolar medijsko zanimiva in intrigantna »oseba«. Pa vendar, spozna svojo virtualno žensko, ki jo ustvari moški novinar. Lady Prvak pritegne. Zaplet in Las Vegas zamenjave vlog vodi k razkritju ozadja, moči in pretoka kapitala gospodarske in politične elite in istočasno njunih lastnih hotenj.
ON – (g. Lepi) profesionalno uspešen novinar raziskovalec, približno enako star kot ONA, s fotoaparatom in kovčkom v roki je že prečesal ves svet, nič več ga ne preseneti. Ko pride enkrat spet domov, ga uredništvo naprosi, da razišče zgodbo g. Dolarja. Ustvari lik virtualne ženske, kar mu ni težko, saj je podoba vseh žensk, ki si jih je vzel.
V materialnem svetu ga. Eva preseneti svoje moške in se osvobodi svojega dolgoletnega suženjstva pridne punčke. Zmaga v igri, doseže cilj. Svojemu sinu pospravi kovčke in ga postavi pred vrata z bančno knjižico v roki.
Začni živeti! Odloči se! Pa zna, pa znamo?
Ali Eva in Lepi, vešča besed, zapletov in ustvarjanja iluzij, najdeta pot do lastnega miru, do sreče? Ali sta le simbola za naše vsakodnevno suženjstvo hitrega življenja? Ali sta junaka, ker poznata poiskati pot do svojega cilja in se v celotnem procesu katarze ne izgubiti? Je virtualni prostor zrel za katarzo, na kliku miške vseh in vsakega posameznika? Ali nista njuni virtualni podobi le sredstvo do razkritja lastnega hotenja, motivacije, odločitev in nenazdnje končnega cilja - morda kapitala?
…malo v razmislek
Januar 18th, 2007 at 6:23 dopoldne
Jaz mislim da je to, kar je napisal hipertekst krasen temelj za naše nadalnjo delo, bomo pa seveda videli, kaj bo danes na vse skupaj rekel Feri. Aja, Feri dobrodošel nazaj.
Januar 24th, 2007 at 11:52 popoldne
Zanimiv sinopsis, čeprav slednjih nisem nikoli preveč maral, najraje sem si zmeraj zamislil trenutno situacijo, zaplet in predvsem konec, potem pa samo poskušal krotiti svojo domišljihjo in se igral z glavnimi junaki, ampak pri skupinskem delu brez rdeče niti najbrž niti ne bi šlo.
Zmotila pa sta me virtualna nicka dveh glavnih protagonistov, se spravi small_rose in love_me_tender. V življenju sem na chatu preživel ure in ure in stoprocentno lahko zatrdim, da pri nickih ni osebe (razen mogoče enega od 71), ki bi pri svojem nicku uporabljala vezaje v obliki črtic. Zaenkrat od mene toliko, ko se boste vse zmenili pa se mogoče spet kaj oglasim mimo…
Februar 12th, 2007 at 11:46 dopoldne
Pozdrav,
vstopam nekje na sredini in priznam, da nisem niti prebrala vseh komentarjev, niti se nisem dobro posvetila celotni zgodbi.
Moram pa priznati, da me moti kar nekaj stvari.
ON, ki se na netu predstavlja kot ONA in visa versa. Na chatu sem previsela sicer eno krajše obdobje ampak lahko rečem, da, razen sebe, ki sem se tu in tam predstavljala le z nickom moškega spola, nikoli pa res izigravala moške vloge, nikoli nisem naletela na nekaj takega. Da bi ljudje prevzemali drug spol in to furali po netu v nedogled….No, recimo, da je to v e-romanu ali v filmu možno…
Drugo. V slovenskem prostoru vedno nastopajo preobremenjene, shisterizirane in zafrustrirane mame “samohranilke” (vraga, kako mi je ta izraz beden….) in očetje, ki so sicer neuspešni in nekoristni v prvem zakonu, potem pa uspevajo v drugem, rojevajo in skrbijo za otroke v novem zakonu, na prve pa komplet pozabijo.
Iz žensk, ki same vzgajajo otroke, se razvijejo histerične preobremenjenke, njihovi sinovi pa se razvijajo čist deviantno. Kaj vem, jaz bi to zgodbo podrla in jo zastavila malo drugače….
Kaj, če bi zamenjali vloge? Oče ostane sam s sinom in si mama ustvari novo familijo? Oče postane malce histeričen in preobremenjen (ne recite, da je histerija čisto ženski sindrom…..prosim!) in oče išče po netu ramo, na katero se lahko naslanja, čeprav virtualno.
Ta blazna zasvojenost fanta z netom. Vem, da obstaja, sem brala in slišala, kaj pa če bi ga okarakterizirali popolnoma drugače? Knjižnega molja, ki je (nenavadno in “sprevrženo” za današnji čas) mnenja, da je potrebno prej prebrati zbirko 100 romanov, potem pa šele spoznavati virtualo? To mu je vcepil v glavo oče, ki ni najbolj tehničen tip in zato net in klepetalnice šele spoznava. In tudi šele zdaj kupi pc, ker ugotovi, da najlažje spozna nekoga preko neta……
Vem, da je to popolnoma drug koncept vašega e-romana, ampak mogoče pa bo kdo dobil še kakšno idejo, ki sega na drugo stran….
Zakaj vedno mame samohranilke, sinovi internetni zafuranci in očetje, ki se (preklemano!) vedno znajdejo……..?!
Lep pozdrav vsem,
Ice
Maj 4th, 2007 at 9:11 dopoldne
Feri, se zgodi, da me nekatere stvari dohitijo z veliko zamudo in šele danes sem po dolgem premoru malo pokukala na Delo blog, kjer sem te lani redno brala, letos pa popolnoma nič.
Vedela sem, da imaš namen pisati svoj roman na netu, pa ti prišepnem, da sem jaz že objavila knjigo, ki je skoraj v celoti nastala na odprtem delu spleta,. na forumu Večera in Dnevnika s svojim pesniškim soavtorjem.
Torej je ideja že bila uporabljena vsaj TRI LETA PRED VAŠO.
Zdaj pa je na spletu nastala tudi nova pesniška zbirka, ki jo bom objavila do jeseni.
Pustila ti bom pisto, http://poesias-neikka-neikko.blogspot.com če te zanima, imena so virtualna, zbirko, o kateri govorim, pa sem ti lani poslala na dom, upam, da si jo dobil.
Bom pa prebrala, kaj pišete in kako pišete, hehe.
Homer je davnih stoletjih pred Kristusom s svojimi verzi UČIL svoj narod, a UČIL v drugačnem pomenu, učiti v tistem času je Homerju pomenilo nekoga NAHRANITI, mu dati jesti v duhovnem smislu.
Upam, da je vaše delo nekaj takega, duhovna hrana vsem tistim, ki pokukajo na vaš blog.
Pozdrav od še ene Prekmurke.
Bom pa