e-junak našega časa

Dodali smo še 111 komentarjev, ki obsegajo 34 strani in izpisali zgodbo, ki se je skoraj že povsem zaokrožila. No, še preden se res posvetimo vprašanju “kako povedati zgodbo”, moramo vedeti, kaj bo na koncu napravil Jan?

ČAS: Zdaj

KRAJ: Ljubljana, Prekmurje, slovenske internetne strani in povezave 

OSEBE:  

Jan Urbas, star 19 let, otrok ločenih staršev, živi pri materi Evi Špik, v dvosobnem stanovanju v Ljubljani, internetni zasvojenec z izrazitimi simptomi družbenega umika. Večino časa preživi v virtualnih svetovih internetnih računalniških igric, kot so World of Warcraft, Lineage in Runescape. Njegovi prijatelji so večinoma osebe, ki jih v resničnosti ni še nikdar srečal, saj za sporazumevanje najraje uporablja Messenger, Skype in Teamspeak. Jan je nadpovprečno nadarjen, do prvega letnika gimnazije je bil odličen učenec, usodno pa se mu je zalomilo, ko sta se starša pred petimi leti ločila. Njuna ločitev je bila namreč dolgotrajna in predvsem dramatična, zato se je deček vse bolj umikal v virtualne svetove. Zaradi tega je v njegovem razmišljanju in vedenju izrazito neskladje med predstavami o svetu okoli njega in resničnostjo, zaznamovan je z neizživeto puberteto, njegovi internetni prijatelji pa so večinoma mlajši od njega. V času, ko se začenja roman, Jan še ni opravil mature, spodletel pa je tudi ne ravno resno zastavljen poskus zdravljenja zasvojenosti z računalnikom, zato se zdi, da je mama nad njim že obupala.  

 Wolfmaster, Janov nick, psevdonim brez posebnega sporočila, oprijel se ga je pri računalniški igrici World of Warcraft, zdaj ga uporablja tudi sicer. 

Eva Špik, stara 45 let, Janova mama, samohranilka, zaposlena v oglaševalski agenciji Big @ v Ljubljani.  Za sabo ima ponesrečeno zakonsko zvezo z Maksom Urbasom, neuspešnim grafičnim oblikovalcem, ki se je medtem že znova poročil in imata z mlado ženo dojenčka. Razplet njune ločitve je za Jana presenetljiv. Čeprav je bila mama v službi uspešnejša, dominirala pa je tudi v partnerstvu, in je navsezadnje izsilila celo razvezo, je zdaj že očitno, da tega ne zna preboleti, oče pa se je, prav nasprotno, zelo dobro znašel in se za zapuščeno družino tako rekoč ne zmeni več. Eva Špik je sicer zaposlena v oglaševalski agenciji Big @, ki skrbi za javno podobo več naročnikov in je v poklicu na videz zelo uspešna in izpostavljena. O njenih težavah z nenehnim »upogibanjem hrbtenice« in »nadevanjem mask«, vedo le njene zaupne prijateljice, ki so očitno tudi feministično nastrojene. Posredno pa se z njenim vse večjim nezadovoljstvom in nerazumljivimi potezami seveda sooča tudi Jan, ki pa si vse to skuša razlagati »specifično« po svoje.   Love me tender, Evin nick, psevdonim, s katerim se na spletu manifestira kot oseba moškega spola. Nastal je, ko si je začela Eva na blogih dopisovati z žensko osebo z nickom Small rose. 

Jakob Viler, star 52 let, v času dogajanja romana t.i. vaški posebnež, priseljenec, prišlek z zastrto preteklostjo, ki si je v zaselku ob reki Muri v Prekmurju kupil opuščeno domačijo in jo preuredil po svojih načrtih. Ukvarja se z bio pridelavo in predelavo hrane, predvsem žitaric, ki jih tudi melje, goji koze, samo zaradi mleka, saj ne uživa mesa, v vaško in družbeno dogajanje pa se občasno vključuje le kot izrazit nasprotnik gradnje elektrarn na Muri in vseh drugih novodobnih posegov, ki ogrožajo naravo. Zaradi take svoje drže med večinskim vaškim prebivalstvom ni posebej priljubljen, a ravno to mu omogoča umaknjeno in samotno življenje, njegova življenjska zgodba pa ostaja skrita. Jakob Viler je namreč sin prekmurskega izseljenca Jožeta Vilerja, ki je bil kot strojni inženir zaposlen v avtomobilski industriji Audi v Ingolstadtu v Nemčiji in tamkajšnje domačinke Brigitte Haberl. Študiral je sociologijo, predaval na več univerzah po Evropi in obenem živel prikrito življenje biseksualca, ki se ni nikoli poročil. V Prekmurje, domovino svojega očeta, ki jo je kot otrok le nekajkrat obiskal, se je vrnil zaradi okužbe z virusom HIV, saj je tu lahko prikril svojo bolezen in poskrbel za svoje počutje z zdravo prehrano in siceršnjo učinkovito skrbjo za imunski sistem. 

Small rose, Jakobov nick, psevdonim, s katerim podpisuje svojo serijo blogov Sprehajališča za vračanja in se nato dopisuje z nickom Love me tender. Small rose se manifestira kot ženska z izrazito feminilno, čutečo, a obenem intelektualno in »globoko« mislečo držo. Vsebuje del Jakobove siceršnje naravovarstvene vizije, obenem pa se postavlja v vlogo duhovnega vodnika in svetovalca z človekoljubnimi nazori. 

Lena Zupančič, stara 20 let, študentka 1. letnika psihologije, Janova sošolka v gimnaziji. Z štiri leta mlajšim bratom Petrom živi pri starših, v stanovanjski hiši v primestju Ljubljane. Oče je zaposlen v proizvodnji lesnih izdelkov Leples, mati pa v tajništvu posebne osnovne šole. Družina je izrazito patriarhalna, zaznamovana z medsebojnimi razmerji, ki veljajo v tradicionalnih slovenskih družinah srednjega in nižjega sloja. Lena se skuša tovrstnih spon svoje družine osvobajati tudi z izbiro študija. V njenem vedenju in početju je ves čas prisotna dvojnost, oziroma razdvojenost med vrednotami, ki jih vsiljuje družina in vsem tistim, kar si zamišlja in želi sama. Z Janom sta se zbližala že v gimnaziji, ko je sodelovala v krožku za pomoč sošolcem z učnimi problemi, nato sta za nekaj časa izgubila stik.    ZGODBA: 

1.

Jan že ves dan igra internetno igrico World of Warcraft. Eva pride pozno popoldne iz službe in ga prosi, naj gre v trgovino, ker je sama preveč utrujena. Jan se ne more umakniti iz igrice, med njima se razvname prepir, iz katerega izvemo o mamini preobremenjenosti v službi in sinovi zasvojenosti z internetom. Ko mama v besu izključi internetno povezavo, Jan popusti, gre z maminim seznamom v trgovino. S težavo najde in prepoznava artikle, na blagajni nato ugotovi, da ni vzel s sabo denarja. Ne ve, kaj naj napravi, se v nastali situaciji ne znajde najbolje, reši ga šele trgovka, ki mu svetuje, naj pač pokliče nekoga izmed svojih. Jan pošlje mami SMS in čaka na mamo.   2.

Eva pride po Jana in ugotovi, da je le-ta zaradi nezgode ves iz sebe. Trgovka jo sprašuje, ali je fant mentalno zaostal in ali se ji zdi prav, da ga pošilja samega iz hiše. Evo zdaj še bolj skrbi za Jana, skuša se pogovoriti z njim, ga vabi v lokal na slaščice. Jan ne želi med ljudi, tudi ne v park. Izvemo o razpadu njihove družine, očetovi brezbrižnosti in njegovi novi družini. Jan med pogovorom zamenjuje resničnost in dogodke iz igrice World of Warcraft, Eva je ob tem spoznanju še bolj obupana, zopet izgubi živce, namerava odnesti računalnik iz hiše, a ji sin to fizično prepreči.

 3. Jan, Wolfmaster, preko Skype-a zaupa prijateljem o težavi z mamo. Prijatelji, nicki, mu pripovedujejo svoje izkušnje s starši in partnerji, mu svetujejo, kaj naj napravi. Njihovi napotki večinoma razkrivajo, da se odzivajo z enako obremenjenostjo, kot je njegova - so nerealni, groteskni in polni fantazije, ki nima razvidne zveze z resničnostjo. Posredno izvemo o problemih, težavah in dojemanju sveta svojevrstne združbe, ki komunicira samo še preko internetne povezave.  

4.

Eva v »čustveni krizi« pokliče na pomoč prijateljici, Hermino in Esmo. Prva prinese kot zdravilno substanco s seboj travo, druga pa pijačo. Namesto, da bi bila Eva deležna pomoči, izvemo ta večer tudi o Hermininih in Esminih težavah. Večerna čajanka se spremeni v skupno negodovanje in duškanje  feministk. Ko Hermina in Esma proti jutru odideta vsaka po svoje, obleži Eva zadeta in ne gre v službo. 

5. Jan zaman skuša predramiti mamo, jo spraviti pokonci. Je zopet v zagati, ne ve, kaj naj napravi. Kliče na policijo, a operater ugotovi, da je žrtev samo pijana in ga preusmeri na urgenco. Tudi tam operater ugotovi, da primer ni nujen in ga odslovi. Ker se Eva še zmeraj ne predrami povsem, Jan pokliče očeta, Maksa Urbasa. Oče je zelo grob z Janom, se ga skuša otresti, grdo govori o Evi, mu zatrdi, da je za vse sama kriva in da ji gre prav zato navzdol tudi v službi. Med njunim pogovorom se Eva končno zbudi, ne more prenesti tega, da jo je zatožil bivšemu možu. 

6.

Ko Eva odide, Jan prebrska njen računalnik, saj je zdaj prepričan, da je njena živčnost res posledica poslovnih težav. Ugotovi, da si mama dopisuje z nickom Small rose, z žensko, ki svoje prispevke objavlja na blogu Sprehajališča za vračanje, pri tem pa uporablja nick Love me tender in se indentificira kot moški. Jan prebira bloge in komentarje, medsebojno korespondenco obeh nickov, je vse bolj zbegan, saj ne razume veliko, predvsem pa se ne mora sprijazniti z dokončnim spoznanjem, »da je mama pravzaprav moški.«  

7. Jan o materini korespondenci zaupa prijateljem, nickom na Skype-u. Iz vsega, kar mu svetujejo, lahko razbere le, da je materi nujno potreben psiholog. No, Jan, ki je imel slabe izkušnje s policijo in prvo pomočjo, zdaj tej javni pomoči več ne zaupa. Pokliče gimnazijsko sošolko Leno, ki študira psihologijo, in ji razkrije svoj problem. Jan in Lena na računalniku sledita korespondenci med Love me tender in Small rose. Odkrijeta njuno dopisovanje preko e-pošte, ki pravzaprav razkriva dvogovor zaljubljencev. Lena komentira vsebino pisem in je vse bolj zaskrbljena. Ne skrbi jo toliko materino pretvarjanje, ampak problem, ki ga lahko doživi ženska na oni strani, ko bo ugotovila, da se je platonsko zaljubila v žensko, ki se samo izdaja za moškega.  

8.

Jan v e-pismu razkrije Small rose mamino spolno identiteto. Small rose ponikne, izbrišejo se tudi vsi blogi Sprehajališče za vračanje. Umik dopisovalke zdaj Evo čisto zares pahne v depresijo. Leni v njenem vedenju prepozna tipične simptome žalovanja po prekinjeni ljubezenski zvezi. Eva zaupa Hermini, ki pride k njej na obisk, o svojem neobičajnem ljubezenskem razočaranju. Ženski razpravljata o vlogi spolnih identitet v ljubezni, njun pogovor razkriva, da je lahko za vsem tudi nagnjnost. Prideta Jan in Lena, ki sta se nameravala pogovoriti z Evo. Ob srečanju so vsi na nek način šokirani. Eva, ker prvič vidi Jana z dekletom, Hermina, ker je zdaj prepričana, da z internetom v resnici ni bil zasvojen Jan, temveč Eva, Lena, ker se ji zdi, da Eva in Hermina nista samo prijateljici.  

9. Naposled mama prosi Jana, ki se pač spozna na ozadja računalniški povezav, naj ji pomaga najti sled do lastnika nika Small rose. Jan se posvetuje z Leni, ta meni, da je možno »zdravljenje« tudi v tej smeri, le da morata prej sama vedeti, kdo se skriva za nikom. Jan in Leni z grozo ugotovita, da je lastnik nika Small rose moški. Pred njima je eno samo veliko vprašanje: kaj naj storita? Janu se zdi še najbolj smiselno, naj bi mama spoznala moškega, s katerim si je dopisovala, Lena pa je prepričana, da morate moškega naprej sama videti in tako mami eventualno prihraniti še eno razočaranje. 

10.

Jan in Lena potujeta v Prekmurje. Potovanje je za mlada štoparja pravcata dogodivščina, do izraza pridejo vse Janove nerodnosti, ki so posledica predolgega bivanja v virtualnih svetovih. Lena se zabava ob tem, da je fant tako rekoč »funkcionalno nepismen«, v prenesenem pomenu, seveda, obenem pa mu je njegova zmedenost in nerodnost očitno simpatična.  Do Jakoba Vilerja pristopita tako, da se Lena predstavi kot študentka novinarstva, Jan pa kot fotograf. Jakob Viler ju sprejme nadvse gostoljubno, njuno zanimanje za njegovo delo in teorijo mu nadvse laska, ob razlaganju svojih ekoloških zamisli in teorij o novem svetu, postaja vse bolj domač. Leni je možakar simpatičen, zato sprejmeta povabilo, da bosta prespala pri njem. Jan je prepričan, da bo možakar všeč tudi mami, zato ji, medtem, ko gresta Viler in Lena pomolst koze, s pomočjo njegovega računalnika pošlje sporočilo, da je odkril človeka, ki se skriva pod nikom Small rose. Najlepša novica pri tem pa je, da je Small rose v resnici moški. 

11. Ponoči Viler uspava Leno. Oblečen v žensko in oborožen z mačeto pride po Jana in mu zaupa, da že ves čas ve, kdo da pravzaprav je. Tudi sam je namreč dober poznavalec računalnikov, sledil je svoji virtualni korespondenci in je prepričan, da je Jan v resnici oseba, ki se je skrivala pod nickom Love me tender. Jan ga zaman prepričuje o nasprotnem. Viler mu pove svojo zgodbo in ga seznani z dejstvom, da je po dolgem obdobju zgolj virtualne ljubezni končno dočakal svojo žrtev. Vklene ga, prižge računalnik in se preko Teamspeak-a poveže s svojimi virtualnimi prijatelji. Napove jim, da si bodo lahko neposredno ogledali njegovo poslednjo orgijo, usodne trenutke, ko bo z virusom HIV okužil svojega doslej virtualnega ljubimca. To bo njun ponovni sestop v resničnost, ki za oba v resnici pomeni smrt. 

12.

Eva je takoj, ko je prejela Janovo e-pošto in ugotovila, da je Small rose v resnici moški, o tem obvestila policijo. Kriminalisti so medtem že izsledili lokacijo Vilerjevega računalnika in preko Teamspeak-a spremljajo dogajanje v sobi, policijske patrulje pa so že v bližini Vilerjeve hiše. Le mi pa lahko odločimo, kako naj se zgodba razplete. Torej: 

 ali naj Jan z mačeto poseka Vilerja? ali naj Vilerja onemogoči policija? 

 ali naj se zgodi kaj tretjega?     

 hipertekst pravi:
Januar 31st, 2007 at 2:04 popoldne

v razmislek…

skozi zgodbo se nakazujejo mejne situacije, pravzaprav dinamika ločnice med virtualnim in realnim; sanjami in resničnostjo; izkušenostjo in naivnostjo; strahom in odločnostjo, ženska in moški itd.

V zgodbi je vpleten VIRUS – na eni strani kristal (čudovit, občudovanja vreden) – na drugi živa narava, ki spreminja genski zapis druge celice, njeno kodo; briše preteklost.
Skratka biti – ne biti. Pa vendar virus spreminja lastno bistvo, kadarkoli to želi. To je njegova nesmrtnost. Neuničljivost.

Vsi naši liki so skozi zgodbo v stalni dinamiki in preobrazbi. V iskanju in spreminjanju lastenga bistva. Njihova potovanja, realna in virtualna, puščajo sledi. Sprožajo plazove in bralčeva vprašanja. Kuga 20. oz. 21. stoletja potrebuje življenski sok in fluid za svoj smrtonosni pohod. Virtualni virus pa potrebuje človeško idejo, da onemogoči funkcionalno orodje, ki ljudi povezje in ločuje hkrati. Vse to naše like postavlja pred življenske odločitve. V situacijsko dinamiko moči in nemoči.

Jan, kot virtualni »player« je as. Njegova funkcionalna nepismenost je lahko prisrčna, humorna, a vendar za okolico nerazumljiva. Se zbudi poten po grozljivih sanjah – so resnične ali so le plod domišljije? Se v zadnjem dejanju našega romana, v trenutku lastnega preživetja, reši le s pridobljenim računalniškim znanjem? Ali znotraj sebe najde moči plenilca?

Kja pa Lena? Prevzeta s projektom Jana. Kot njegova voditeljica, ga vodi skozi čeri življenja. Pa vendar poklekne pred šarmom in znanjem starejšega moškega. Soočena s prepletom oz. bojem neznanih čustev, v nenehnem iskanju lastnega jaza znotraj razdajanja svoje energije »pomoči« potrebnim drugim. Je zares tako mila, nežna in neizkušena? Ali postane usodna za samega Jakoba?

Jan in Lena sta močnejši virus za Jakoba kot njegova lastna bolezen. Zaradi njune življenske energije postane performer lastnega konca. Zgrudi se pod težo skrivnosti. Nezmožen uporabiti lastno znanje, ki pomaga drugim živeti. Je krvavi konec potreben, da pritegne druge voajerje in ovekoveči svojo nesmrtnost?

Eva, postane ženska akcije. V delovanju, funkcioniranju gre čez lastno ženskost. Zadiha, ko prevzame moč. Njen nastop je samozavesten, pa vendar malo cenjen. V krvavem koncu, z dvignjeno glavo lahko končno sama sebi prizna, da zmore premakniti celo »piramido«.

Virusi so premagani, pa le za kratek čas. Nikoli ne vemo kako nas bodo presenetili….

Saj ni res, pa je! Dodali smo 155 komentarjev in ustvarili 49 strani predlogov, mnenj in pripomb. To nam pove, da pridelek ni rezultat mimobežnih klikov, ampak gre večinoma za tehten in celovit premislek. Vse to bo seveda ostalo dokumentirano in bo gotovo zanimivo še tudi takrat, ko bo e-roman že napisan. Nudilo bo pogled na prehojeno pot in omogočalo primerjavo. A zdaj je tu moj osnutek sinopsisa… Želim, da ga berete nadvse kritično, pa četudi ga na koncu oberete do kosti!

TOREJ: JUNAK!

Osrednji protagonist e-romana je Jan Urbas, star 19 let, internetni zasvojenec z izrazitimi simptomi družbenega umika. Njegov nick je Wolfmaster, večino časa pa preživi v virtualnih svetovih internetnih računalniških igric, kot so World of Warcraft, Lineage in Runescape. Njegovi prijatelji so večinoma osebe, ki jih v resničnosti ni še nikdar srečal, saj za sporazumevanje najraje uporablja Messenger, Skype in Teamspeak. Jan je nadpovprečno nadarjen, do prvega letnika gimnazije je bil odličen učenec, usodno pa se mu je zalomilo, ko sta se starša pred petimi leti ločila. Njuna ločitev je bila namreč dolgotrajna in predvsem dramatična, zato se je deček vse bolj umikal v virtualne svetove. Zaradi tega je v njegovem razmišljanju in vedenju izrazito neskladje med predstavami o svetu okoli njega in resničnostjo, zaznamovan je z neizživeto puberteto, njegovi internetni prijatelji pa so večinoma mlajši od njega. V času, ko se začenja roman, Jan še ni opravil mature, spodletel pa je tudi ne ravno resno zastavljen poskus zdravljenja zasvojenosti z računalnikom, zato se zdi, da je mama, Eva Špik, nad njim že obupala.

Eva Špik, stara 45 let, Janova mama, ima za sabo ponesrečeno zakonsko zvezo z Maksom Urbasom, neuspešnim grafičnim oblikovalcem, ki se je medtem že znova poročil in imata z mlado ženo dojenčka. Razplet njune ločitve je za Jana, pa tudi nasploh, presenetljiv. Čeprav je bila mama v službi uspešnejša, dominirala pa je tudi v partnerstvu, in je navsezadnje izsilila celo razvezo, je zdaj že očitno, da tega ne zna preboleti, oče pa se je, prav nasprotno, zelo dobro znašel in se za zapuščeno družino tako rekoč ne zmeni več. Eva Špik je sicer zaposlena v oglaševalski agenciji, ki skrbi za javno podobo več naročnikov in je v poklicu na videz zelo uspešna in izpostavljena. O njenih težavah z nenehnim »upogibanjem hrbtenice« in »nadevanjem mask«, vedo le njene zaupne prijateljice, ki so očitno tudi feministično nastrojene. Posredno pa se z njenim vse večjim nezadovoljstvom in nerazumljivimi potezami seveda sooča tudi Jan, ki pa si vse to skuša razlagati »specifično« po svoje.

Dogajanje sproži nočna »čajanka«, na kateri Eva in kolegice kadijo travo in zaužijejo preveč alkohola. Njihov razvrat Jan doživi kot neskončno nočno moro, drogo in alkohol pa razume kot znamenje mamine velike krize, ki jo ne sme več ignorirati. Medtem, ko zjutraj Eva pokrije budilko in seveda prespi svoj običajni delovni dan, se Jan z nekakim čudnim občutkom krivde odloči, da bo mami odslej namenil več pozornosti in ji bo po svojih močeh skušal pomagati. Ker sklepa, da gre mami v poslu nekaj hudo narobe, skuša to kajpada izslediti v njenem prenosnem računalniku. No, odkrije le, da si mama pod nickom love_me_tender dopisuje z nekom, ki objavlja svoj blog z naslovom Sprehajališča za vračanje. Vsebina bloga mu je nadvse čudna in ne povsem razumljiva: gre za razpravo o sreči. Naslednje dni Jan nato mamo sprašuje, zakaj ni srečna, a se ta odgovorom čudno izmika.

Naslednji dan se Jan po mučnem in negotovem samospraševanju odloči, da bo bolje raziskal mamino udeležbo v virtualnem svetu. Kmalu ugotovi, da si mama z lastnikom bloga Sprehajališča za vračanje dopisuje tudi na MNS-u in da njen sogovornik uporablja nick small_rose. A kar je pri vsem tem še najbolj čudno. Iz korespondence je razvidno, da je small_rose ženska, mama pa pod nickom love_me_tender nastopa kot moški. To dejstvo Jan najprej komentira v stilu »saj sem vedel, da je Eva pravzaprav moški«, nato ga začne ugotovitev razjedati. Po ovinkih in v svojem stilu zaupa zadevo svojim virtualnim prijateljem, a te vsa reč predvsem zabava, namesto odgovorov je deležen takih in drugačnih opazk, ki mu seveda ne pomagajo. No, korespondenca med nikoma love_me_tender in small_rose se kajpada nadaljuje, stopnjuje in postaja vse bolj čudna. Skupaj z Janom spremljamo neobičajno sprijemanje dveh virtualnih osebkov, ki se očitno sicer ne poznata. Mati in sin sta v realnem svetu vse bolj v nesporazumu in dvoumju.

Jana stiska prižene do tega, da vso reč zaupa nekdanji gimnazijski sošolki Leni, ki zdaj že študira psihologijo. Prepričan je namreč, da je problem tovrstne narave in da mu bo dekle, eno redkih, ki mu je bilo svoj čas naklonjeno, lahko pomagalo. Lenam mu res prisluhne, se poda z njim v virtualno akcijo – skupaj sledita »ljubljenju dveh nickov«, jih komentirata, se dogovarjata, kaj naj ukreneta. Ne skrbi ju toliko materino pretvarjanje, ampak problem, ki ga lahko doživi ženska na oni strani, ko bo ugotovila, da se je platonsko zaljubila v žensko, ki se samo izdaja za moškega. Naposled se Lena odloči, da je vsekakor nujno treba ukrepati in Jan v e-pismu razkrije small_rose mamino spolno identiteto.

Small_rose ponikne, izbrišejo se tudi vsi blogi Sprehajališče za vračanje. Umik dopisovalke zdaj Evo čisto zares pahne v depresijo. Leni v nejenem vedenju prepozna tipične simptome žalovanja po prekinjeni ljubezenski zvezi. Naposled mama prosi Jana, ki se pač spozna na ozadja računalniški povezav, naj ji pomaga najti sled do lastnika nika small_rose. Jan se posvetuje z Leni, ta meni, da je možno »zdravljenje« tudi v tej smeri, le da morata prej sama vedeti, kdo se skriva za nikom. Jan in Leni z grozo ugotovita, da je lastnik nika small_rose moški. Pred njima je eno samo veliko vprašanje: kaj naj storita?

Lena po dolgem prepričevanju zbeza Jana iz stanovanja, ga nagovori, da se sestaneta v parku. Po letu in pol, času, ki je potekel od konca gimnazije, se prvič vidita, se komaj sploh prepoznata. Skleneta, da bosta pot pretvezo poiskala neznanega jima gospoda Jakoba Vilerja, ki se skriva za nikom small_rose in domuje v vasi Prdešinci nekje daleč ob reki Muri v Prekmurju. No, Jan za tako potovanje, ki se mu zdi neskončno daleč, in pa seveda za povsem nepričakovani sestop v zunanji svet, potrebuje izgovor. Zato mami natvezi, da si je preko interneta našel dekle in jo bo šel obiskat.

Potovanje v Prekmurje je za Jana in kajpada tudi za bralce pravcata dogodivščina. Do izraza pridejo vse Janove nerodnosti, ki so posledica predolgega bivanja v virtualnih svetovih. Lena se zabava ob tem, da je fant tako rekoč »funkcionalno nepismen«, v prenesenem pomenu, seveda, obenem pa mu je njegova zmedenost in nerodnost očitno simpatična.

Jakob Viler, star približno 50 let, je profesor sociologije, ki se je že pred desetletjem odpovedal akademski karieri, se preselil iz mesta, kupil zapuščeno domačijo na vasi in se posvetil ekologiji in ekološkemu kmetovanju. Sčasoma je postal nekakšen novodobni lokalni prosvetlitelj in duhovni voditelj, ki je z možnostjo internetne povezave dobil priložnost, da svoje ideje razširja bolj učinkovito. Pristopita mu tako, da se Lena predstavi kot študentka novinarstva, Jan pa kot fotograf. Jakob Viler ju sprejme nadvse gostoljubno, njuno zanimanje za njegovo delo in teorijo mu nadvse laska, ob razlaganju svojih ekoloških zamisli in teorij o novem svetu, postaja vse bolj domač. Janu in Leni je možakar simpatičen, zato prespita pri njem. Ponoči, ko sta sama v sobi, se zbližata, si pokažeta vse tisto, kar je med njima že ves čas na tihem tlelo. Prežarjena s tem, kar se jima je zgodilo, skujeta tudi svoj veliki načrt. Tvegala bosta soočenje med mamo in Jakobom, saj sta povsem prepričana, da se ob možakarjevi dobrodušnosti tu res ne more zgoditi nič hudega.

Jan pokliče mamo, naj ob prvi možni priložnosti pride ponj v Prekmurje, saj da je ostal brez denarja, na štop pa ne upa. Eva v skrbi za sina še tisti dan pride v Prdašince, se sreča tako tudi z  Jakobom Vilerjem, njunim gostiteljem. Ker je srečanje s čudaškim profesorjem in lokalnim ekologom nadvse prisrčno, jima Jan in Lena razkrijeta skrivnost nikov -  love_me_tender in small_rose. Po šoku, ki ga doživita Eva Špik in Jakob Viler, se razvije silovit prepir, očitki med žensko, ki se je izdajala za moškega in moškim, ki se je izdajal za žensko. Zadeva doseže vrelišče, ko Eva Jakoba tudi fizično napade in ga mlada sva komaj ubranita.

Eva se vrača iz Prekmurja vsa nasršena, odrešena, rekli bi lahko, da je zdaj zopet nekdanja Eva Špik, odločna piarovka, Jan in Lena se vračata kot zaljubljenca. Obljubita si, da se bosta na kraj prvega poljuba še vračala.

Rezultat mamine virtualne avanture je, da je skrb zanjo spravila Jana vstran od računalnika, ga ozdravila zasvojenosti. Čez nekaj mesecev Jan ob Lenini pomoči uspešno opravi maturo. Za nagrado skupaj potujeta na obisk k Jakobu Vilerju. Ta ob njunem prihodu prižge računalnik in jima pokaže, da si  love_me_tender in small_rose še dopisujeta. Le da zdaj s pravo spolno identiteto.

Feri pravi:
Januar 13th, 2007 at 8:18 popoldne eVsem - namenoma pišem po prvem branju tistih vaših predlogov, ki so se zvrstili po točki Januar 12th, 2007 at 9:27 dopoldne, ko sem se umaknil iz razprave. To pa zato, ker predvidevam, da bom tako lažje povzel za nastajajočo celoto bistvene doneske, k podrobnostim, ki so, moram reči, še kako zanimive, vabljive in intrigantne, pa se bom seveda kasneje vrnil.

 Ugotavljam, da soglašamo z idejo, naj sta osrednja protagonista dva:

-ON, ki se v virtalnem svetu identificira kot ONA
-ONA, ki se v virtualnem svetu identificira kot ON

 MOJ UVODNIK, STRAN ŠT. 1

Priznam, naše skupne priprave na ubeseditev tematike, ki jo izklicuje naslov »e-junak našega časa«, sem nameraval začeti iz točke 0. No, težava je seveda v tem, da to pri ustvarjanju potem ni nikoli zares možno. V tem primeru pa je eden izmed razlogov zagotovo tudi Esej o prisilni sreči, avtorja Pascala Brucknerja, ki je v izvirniku izšel leta 2000, pri nas pa ga je leta 2004 v zbirki Claritas natisnila Študentska založba. Prav ta razprava, vsaj po mojem mnenju, spregovori o nečem, kar »junaka našega časa« še kako zadeva. Zajeto je v odlomku, ki ga pripenjam, zato te niti ne napeljujem k branju, temveč me zanima predvsem tvoje mnenje?

Zamislimo si današnje mladeniče ali mladenke od vsepovsod in najrazličnejših prepričanj, ki komaj čakajo, da bi začeli novo dobo in naredili križ čez ruševine strašljivega 20. stoletja. V življenju želijo uresničiti svoje pravice, za začetek pa si hočejo ustvariti življenje, kot ga sami želijo živeti, saj so prepričani, da je obilje dosegljivo prav vsakemu. Že od najzgodnejšega otroštva so jim govorili: »Bodite srečni!«, kajti danes ne delamo več otrok, da bi jim posredovali vrednote ali duhovno dediščino, ampak zato, da bi na zemlji pomnožili število srečnih.

Bodite srečni!

Naj se ukaz zdi še tako dobronameren, ali obstaja kakšen drug, ki bi bil bolj protisloven, bolj strašljiv? To je ukaz, ki se mu je toliko teže izogniti, ker je brez predmeta. Kako lahko vemo, ali smo srečni? Kdo določa normo? Zakaj je treba biti srečen, kako to, da ima to priporočilo obliko ukaza? In kaj naj rečemo tistim usmiljenja vrednim, ki priznavajo: »Ne uspe mi«?

Prisilno srečo torej razumem kot ideologijo, ki je značilna za drugo polovico 20. stoletja in ki vse presoja na podlagi tega, ali nekaj ustvarja ugodje ali neugodje, kot ukaz, da je treba biti vzhičen, vse tiste, ki se ne uklonijo, pa osramotiti in jim zbuditi občutek nelagodja. Dvojna zahteva: po eni strani je treba od življenja iztržiti kar največ, po drugi pa moramo biti nesrečni in se kaznovati, če nam to ne uspe. Najlepša ideja, kar jih je kdaj obstajalo, je tako sprevržena: vsak ima možnost, da obvlada svojo usodo in izboljša svoje življenje. Kako se je emancipatorsko geslo razsvetljenstva, pravica do sreče, lahko sprevrglo v dogmo, v kolektivni katehizem?

Pascal Bruckner: NENEHNA VZHIČENOST, Esej o prisilni sreči

Kaj meniš? Je lahko taka psihološka in socialna situacija nekaj, kar “junaka našega časa” lahko kakor koli zadeva? Ali pa je njegov izhodiščni problem po tvojem mnenju nekaj povsem drugega?